Ko sta fant in dekle, ki se še usposabljata za delo v posredovalnici, prevzela robo, sta jo odnesla v skladišče, kjer jo bodo popisali, ocenili njeno vrednost in jo potem razstavili na policah. Na njih so že najrazličnejši zanimivi kosi – od nakita, vaz, torb, obeskov, posod, igrač, knjig, slik, družabnih iger, športnih rekvizitov do malih gospodinjskih aparatov in manjših kosov pohištva. »Za večje stvari za zdaj nimamo prostora, prav tako ne sprejemamo oblačil,« je povedala Luna Jurančič Šribar, vodja projekta. »Za zamisel sta nas pravzaprav navdušili novinarki Jana Valenčič in Iva Gruden, ki zaradi dela v tujini dobro poznata tovrstne prodajalne, ki jih tam imenujejo dobrodelne trgovine. Mi pa smo se hoteli izogniti konceptu dobrodelnosti, ker se nam zdi, da lahko tudi socialno izključeni brezdomni ljudje družbi nekaj prispevajo oziroma so enakovredni. Nasploh se trudimo članom društva približati alternativo beračenju, ki je zaprt krog menjave – nekdo ti nekaj da in tako je krog sklenjen. Kot antropologinji se mi zdi, da dobrodelnost ponižuje tiste, ki dajo, pa tudi tiste, ki sprejemajo. Tudi naš časopis ponuja ekonomsko osamosvojitev. Projekt posredovalnice rabljenih predmetov so podprli tudi v evropskem socialnem skladu.«

Več v Jani št.17,26.4.2010