Ne čakaj na maj: Vidite, trik je v tem, da čim bolj zgodaj začnete. Čeprav bi se dalo reči, da je Mike Myers pri tem čisto majčkeno pretiraval. Michael John Myers, letnik 1963, najmlajši od treh sinov dveh Liverpoolčanov, ki sta se v petdesetih priselila v Kanado, je začel v reklamah nastopati z osmimi leti. Doma pa že veliko, veliko prej.
Bil je zabaven fantič, ki je sošolce, še bolj pa sošolke, vedno znal spraviti v smeh. Ampak tisti, ki si ga je najbolj želel nasmejati, je bil njegov oče Eric, po katerem je Mike, tako je vedno trdil, podedoval svoj smisel za humor. In kadar je Mike pripeljal v hišo prijatelje, se je Eric postavil pred vrata in mulčkov, ki se mu niso zdeli duhoviti, ni hotel spustiti v hišo.
Eric je bil zelo zahtevno občinstvo, zato se je moral Mike dolgo truditi in piliti svoje točke. In je bil slednjič tako dober, da so ga še isti dan, ko je maturiral, vzeli v skupino komikov. Takole pravi legenda, ob devetih je imel še zadnji izpit,točno opoldne avdicijo in tri ure pozneje je izvedel, da je sprejet v chikaško skupino Second City. In se je odpovedal študiju, čeprav je bil že vpisan na univerzo, in je šel. Nekaj časa je nastopal tudi v Veliki Britaniji, domovini svojih staršev – in pravzaprav tudi svoji, saj je imel britanski potni list.

Dolgo se poznamo: Mnoge od komičnih likov, s katerimi je Mike zabaval gledalce na svojih nastopih, je razvil že v šolskih letih, na primer Wayna Campbella, s katerim je zabaval že sošolke in pozneje osvajal punce. Ko so mu ponudili, da o Waynovih dogodivšičinah posname film (Waynov svet, 1992), je imel uspeh grenak priokus – oče Eric je imel Alzheimerjevo bolezen, ki je že tako napredovala, da sina ni več prepoznal. Umrl je le nekaj dni pred prvo predpremiero filma, ki je na plakatih gledalcam zagotavljal smeh, jok in bruhanje.

 Recept je bil tako uspešen, da je leto pozneje sledilo še nadaljevanje. Medtem mu je v prometni nesreči umrl eden od bratov. Z ženo Robin se je Myers umaknil v osamo.
Leto in pol pozneje se je vrnil z novim likom, parodijo na Jamesa Bonda. Austin Powers (1997), v katerem je igral več likov (in bil tudi scenarist in producent), je dobil še dve nadaljevanji. »Austin Powers se je rodil, ker sem hotel počastiti očetovo življenje.  Očetovi najljubši so bili tudi moji – Peter Sellers, Monty Python, Peter Cook in Dudley Moore … «

Producenti Bonda so ga vztrajno tožarili zaradi naslovov, ki so spominjali na bondovščine, v najdražjo tožbo pa se je zapletel, ko se je umaknil iz filma o pretencioznem nemškem  tv voditelju – tudi Dieter je bil priljubljen lik iz njegovih nastopov, a Myers se je odpovedal dvajsetim milijonom honorarja. Da gledalcev vendar ne more ogoljufati z groznim scenarijem, je razložil. Mimogrede, »grozni scenarij« je bil njegovo delo.
Ko ga je studio DreamWorks povabil, naj posodi glas slabovoljnemu velikanu v risanki z naslovom Shrek, »sem rekel: Mu je res tako naslov? To pa ni posebno dober naslov.« Risanka z ne prav dobrim naslovom je dobila še tri nadaljevanja.

Vzemite si čas: Myers, ki se je medtem ločil, zdaj živi v New Yorku, in pravi, da njegovi filmi prihajajo v triletnih ciklusih. Eno leto živi svoje življenje, nato piše, ustvarja like in jih preskuša pred občinstvom, posname film in ga promvira. Potem pa spet vse od začetka. Tudi bratje Marx so tako ustvarjali, trdi. »Rad pišem in ustvarjam, to pa zahteva svoj čas. Ko je pravi trenutek, stvar pride ven. Zelo mi je všeč, da ne vem natančno, kaj je na vrsti.«
V nedavnem intervjuju je priznal, da je obseden s slikanjem polkovnika Sandersa, ustanovitelja franšize Kentucky Fried Chicken. Da je naslikal že kakšnih petnajst polkovnikovih portretov v olju (brez kure), je povedal. Ne, filma o njem ne napoveduje. Obljubil je pa novega Austina Powersa.