Saj bo minilo: »Tisto vpitje … Množica ljudi, ki vreščijo. Vem, da so Roba (soigralca Roberta Pattinsona, op. p.) veliko citirali; ne vem, ali veste, ampak rekel je, da je to kot vrata pekla. Kar na jok ti gre. Vsa tista energija, ki buta vate, je res huda. Glasna in oslepljujoča. Zgodilo se mi je že, da so punce prišle po avtogram in me pogledale z neverjetnim prezirom. To te malo vrže iz tira. Pravijo, samo ime. Lahko napišeš samo ime in nič drugega? In rečem, ja, prav.«
Tako je to, če grdo monopoliziraš pozornost mladeniča, ki si ga želijo vse punce na svetu (ali vsaj dobršen del). In njihove mame. In babice. Ampak Kristen Stewart vse skupaj jemlje precej filozofsko: »Zna biti neprijetno. Vendar imam močan občutek, da bo to minilo, da tako intenzivno, kot je zdaj, ne bo več – in ne more biti še bolj. Zato upam, da bom čez par let postala bolj podobna ljudem, ki jim želim biti podobna.«
Konec koncev je iz tetralogije Somrak ostala neposneta samo še zadnja knjiga, ki pa so jo prebrisano in, domnevamo, dihjemajoče donosno, razdelili v dva filma, ki prideta v kino 2011 in 2012. Do takrat pa … »Saj nič ne moreš. Ne grem iz svoje hotelske sobe. Dobesedno. Z nikomer ne govorim o svojem zasebnem življenju … Edini način, da nihče ne ve, kam sem šla prejšnji večer, je to, da nikamor ne grem. Je pa odvisno od mojega razpoloženja. Kakšen večer pomislim, veste, kaj? Briga me! Naredila bom, kar bom hotela.  Naslednji dan pa potem premišljujem, joj, zdaj pa vsi mislijo, da iščem pozornost. Pa ne gre za to, ampak za hip sem pomislila, da sem lahko kot normalen človek.
No, tja do 2012 normalnosti ne kaže dobro.
Ljubiteljica besed: sploh pa Kristen Jaymes Stewart, letnik 1990,  tega ne namerava večno početi – že pred časom je rekla, da je ne mika vse življenje ostati igralka. Rada bi bi bila pisateljica. »Nisem toliko pripovedovalka, bolj sem ljubiteljica besed, rada jih nizam eno za drugo, zato mislim, da bi raje pisala novele, in mogoče, kdo ve, bi rada napisala tudi roman.« Saj ji človek ne more zameriti, da je igralstva že majčkeno sita – stara je dvajset let, začela je pa pri osmih, takrat jo je neki agent opazil v šolski božični igrici. Ko je torej otroče reklo, da hoče igrati, pa konec, sta bila njena starša, oba profesionalca v filmski industriji, majčkeno začudena in sprva ne izrazito navdušena, branila ji pa nista. Hodila je na avdicije, a je bil skupni izkupiček vlog po enem letu natanko nič. »Zelo dolgo je trajalo in mene je že čisto minilo.  Na svojo zadnjo avdicijo sploh nisem hotela več iti, pa je mama rekla, no, ta je zadnja, potem ti pa ni treba več. In to je bila prva vloga, ki sem jo dobila.«
Bila je nema vlogica (v filmu The Thirteenth Year, 1999), ampak vsaj začelo se je in nedolgo zatem (no, leta 2002) je zaslovela kot hčerka Jodie Foster v srhljivki Soba za paniko (The Panic Room). Zdaj je za njo že precej filmov, čeprav gre večinoma za nizkoproračunske projekte. Somrak (Twilight, 2008), prva zgodba iz vampirske sage, je bil njen prvi veliki film, pa še tega so naredili razmeroma poceni. »Odkrito rečeno, ni prav veliko razlike med snemanjem velikega ali majhnega filma. Največja razlika je pri promociji. Ko si enkrat pred kamero, je čisto enako, pa če snemaš visoko- ali nizkoproračunski film. Promocija je pa čisto druga zgodba. Vsi dajejo takšno težo temu, kar rečem, jaz se pa ne znam posebno dobro izražati.«
Kar ni posebno obetavno za bodočo pisateljico – a ne izgubite upanja. In vzemite si čas: »Tako na splošno moje misli prihajajo na dan v  majhnih curkih, ki niso nujno povezani. Če dovolj dolgo vztrajate, lahko zasledite linearno povezavo, ampak pač kakšen hipec traja. Zato mi intervjuji ne gredo dobro od rok.«
Nisem vedela, da bo tako težko, je nekoč potožila. »Ko pridem in sedem k mizi pri skupinskih intervjujih, me v Ameriki gledajo, češ, kaj je narobe s tabo? Samo zato, ker se ne vklapljam … pa saj se nihče ne vklaplja v tisti okvir tipične hollywoodske mlade igralke, vendar se trudijo. Skušajo se naučiti pravih odgovorov in vse zadovoljiti. To me plaši. Če pa nisi tak, te kritizirajo. In kritizirajo te, če si iskren in če si živčen. To mi gre na živce. Ves dan dajem intervjuje, potem me pa kličejo publicisti, da naj bom malce bolj živahna.«
Ne maram šole, ne bom se pa nehala učiti, je rekla pred časom. Starši so ji dovolili opustiti redno šolanje, vendar je opravljala izpite in maturirala prav med snemanjem filma Mrk. »Vem, da je majčkeno pozno in da sem že malce stara, a sem pravkar maturirala – z odliko! Zadnjič smo snemali prizor mature v Mrku, jaz pa sem prav teden prej zares maturirala, zato sem rekla tehnikom, to je moja matura, druge slovesnosti ne bom imela. In sem se dala fotografirati z nekim statistom. Igralcu sem naročila, da je po snemanju prišel nazaj in mi podal spričevalo, ko sem bila še napravljena v maturantsko obleko.«
Sva in nisva: tabloidi jo povezujejo s soigralcem Robertom Pattinsonom. In kadar jo vprašajo, ali sta skupaj, ponavadi ona pritrdi, on pa potem vse skupaj zanika, tako da se vedno bolj zdi, da si rada privoščita tabloide in se ob tem prav lepo zabavata. Ni pa ugovarjal, ko je nekoč v intervjuju povedala: »No, v bistvu sem mu jaz priskrbela vlogo. Ves dan smo imeli avdicije, prišlo je kup fantov. Potem je režiserka Catherine Hardwicke rekla, kaj misliš? Izbira je tako težka! Jaz pa sem rekla, se hecaš? Izbira je vendar očitna! Ne bi moglo biti bolje. Bilo je praktično popolno.«

Kristen, drugič: če lahko za hip odmaknete pogled od obraza Roberta Pattinsona in mišic Taylorja Lautnerja in vas zanima, kakšna je Kristen v filmu popolnoma brez vampirjev (ali volkodlakov), si lahko še do te srede (ko je predzadzadnja priložnost) v Kinodvoru ogledate film Lunapark (Adventureland), ki je bil prikazan na lanskem Liffu. Absolutno zadnja priložnost pa bo v Kinu pod zvezdami na Ljubljanskem gradu 6. avgusta.
V Lunaparku je vsebnost zelo lepih ljudi manjša kot v somračni  vampirski nadaljevanki, ga pa vseeno priporočamo.