Ko tehniki obmolknejo: Pogosto igra Angležinje, ki imajo ogenj v srcu in led v očeh  – tudi v novem filmu Nowhere Boy: zgodba o Johnu Lennonu – in vlogo ledenika rada odigra tudi v živo. Večina člankov o njej se začenja s priznanjem novinarja, da so se mu pred intervjujem tresla kolena. Kajti zapisi o srečanjih niso spodbudni. Nekoč je enemu rekla, predhodni intervju smo morali skrajšati, ker so mi postavljali butasta vprašanja. Potem se med pogovorom ponavadi stopi in omehča – ampak le do tedaj, ko jo vprašajo kaj osebnega. Takrat se led bliskovito vrne.
Sama pravi, da navidezna hladnost samo skriva plahost in negotovost, a v isti sapi priznava, da zna biti, ne samo do novinarjev, precej strupena. Anthony Minghella, režiser njenega najbolj znanega filma Angleški pacient, je svoje mnenje o njej prijazno zavil – da je »nedoumljiva«, je rekel, Hugh Grant, soigralec iz Štirih porok in pogreba, je pa lepo naravnost rekel, da jo je bilo treba na snemanju »vsako jutro otajati«. Res, tako je rekel.
Z leti je neprijaznost izpilila do popolnosti »Postala sem to, čemur se francosko reče exigeante  (zahtevna, op. p.) – vljuden način, da rečeš pedantna tečnoba. Hočem, da je vse najboljše, da je narejeno tako, kot je treba. Če nekoga prosim, naj nekaj naredi, pa ne, postanem strašno zoprna.« In včasih se ne konča dobro: »Ko nenadoma zavlada čista tišina in se tehniki zazrejo v tla, takrat veš, da si šel predaleč.«
Ampak ni vse črno: »Saj nisem vedno tečna in grozna,« trdi. »Včasih znam biti pravi srček. Pravzaprav mislim, da sem čisto prijazna. Vem, da znam biti godrnjava in neprijetna, to se vedno zgodi, kadar izgubim zaupanje v ljudi, s katerimi delam. Če ne verjamem v to, kar počnem, in če mi ne morejo zagotoviti, da delamo prav, potem ustrahujem ljudi. Grozna strahovalka sem.« 
Sicer je pa srček. Potem, ko jo ogrejejo.

Tragične tendence mornariških pilotov: njena negotovost, je nekoč rekla, izvira iz njenga otroštva. Njen oče je bil mornariški pilot, ki se je ubil v letalski nesreči, ko je bila njegova žena četrtič noseča, in Kristin, najstarejši otrok, letnik 1960, še ni imela pet let. Potem se je mama znova poročila, spet z mornariškim pilotom, in šest let po smrti prvega moža, v letalski nesreči izgubila še drugega. Pri triintridesetih je bila drugič vdova, dobitnica skromne pokojnine, s katero je morala vzdrževati pet otrok. Potem je obupala nad zakonom in nad mornariškimi piloti. Kristin so rekli, da ne sme jokati, da ne bi prestrašila mlajših otrok, in so jo po pogrebu poslali v dekliško šolo. Tam je preživela deset prav nič srečnih let. »Pri nobeni stvari nisem bila dobra, zato sem imela vedno slab občutek. Vedno sem bila na planetu Kristin, kilometre daleč, sanjarila sem o tem, kako na plaži v Normandiji stečem v objem monsieurju Kdorkoliže.«
Ko je mami zmanjkalo denarja za šolnino in se je lahko vrnila domov, si je Kristin globoko oddahnila. Ženske družbe je imela za vedno dovolj. »Zame ni hujšega kot večer za punce. Raje pijem črnilo.«
Nekaj časa je bila prodajalka v trgovini, potem pa se je vpisala v igralsko šolo – za učiteljico igre. »To je bila moja najboljša vloga, rekla sem, da bi rada bila učiteljica, da res verjamem, da drama lahko pomaga mladim, da bi rada učila v revnih okoliših – hahaha!« Učitelji so menili, da je nadarjena in predlagali, naj se prepiše med igralce. Ona ni imela nič proti, saj se je čisto natanko spominjla trenutka, ko je hotela postati igralka. »Kakšna štiri leta sem imela, igrali smo se kavboje in Indijance. Moj sosed se je pretvarjal, da me je ustrelil, vrgla sem se na tla in kot dobra katoličanka sem poskušala pasti tako, da bi obležala kot Jezus na križu. Takrat sem pomislila, čakaj malo, saj v resnci ne bi tako padla, in to je bil začetek.«
A na avdiciji ni šlo vse po načrtih. »Poklicali sta me v pisarno, dve ženski sta bili, in sta rekli, vi pa že ne boste nikoli igralka. Če hočete igrati lady Macbeth, se pridružite amaterski igralski skupini. Osemnajst let sem imela – kako kruto.«
Spokala je kovčke in se preselila v Pariz. Nikoli več se ni vrnila živet v domovino.

To sem jaz: Delala je kot au pair, bila je debela in nesrečna, ampak par, za katerega je delala, jo je tako dolgo drezal, ali misli do konca življenja samo varovati otroke, da se je slednjič vpisala v igralsko šolo. Pravzaprav je hotela postati gledališka igralka, ampak kmalu po diplomi ji je pop zvezdnik Prince ponudil glavno žensko vlogo v svojem filmu Under the Cherry Moon (1986). Ki je bil grozen. In kritiki so to tudi zelo jasno povedali, ampak dela v francoskih in angleških filmih ji po tistem ni manjkalo. Zares zaslovela je šele pri petintridesetih s Štirimi porokami in pogrebom (1994) in nato dve leti pozneje postala zares slavna z Angleškim pacientom. »Vloge, v katerih sem bila najbolj uspešna, so tiste, ki sem si jih najbolj obupno želela,« je rekla. »Ena od teh je v Štirih porokah in pogrebu. Nisem si mogla zamisliti nikogar boljšega za to vlogo. In druga je bila v Angleškem pacientu. Včasih prebiraš scenarij in tisti človek na strani si ti!«
Leta 1998 je z Robertom Redfordom šepetala konjem in leto zatem ljubila Harrisona Forda v Nemirnih srcih. In potem je rekla, tako, zdaj si bom pa vzela eno leto dopusta in bom imela še enega otroka. Že med študijem je spoznala študenta medicine Francoisa Olivennesa, ki je pozneje postal znan ginekolog in eden največjih francoskih strokovnjakov za umetno oploditev. V zakonu (ki je trajal od 1987 do do 2005) so se jima rodili trije otroci.

Diamanti in baloni: Agent jo je svaril, naj ne neha snemati, da jo bodo v Hollywoodu hitro pozabili. Neumnost, je odmahnila, »in seveda so vloge kar izginile. V petih minutah si nihče. Adijo. Brutalno je.« A ni žalovala, še naprej je veliko igrala v francoskih filmih, kjer je lahko igrala povsem drugačne vloge. »Vloge, ki mi jih ponujajo v angleških filmih, so največkrat melanholične ženske, ki so polne obžalovanja in žalovanja za ovenelo lepoto, jaz pa raje igram ženske, v katerih je še veliko življenja.« Pa še nekaj ji je všeč pri francoski filmski industriji: da »obožuje ženske srednjih let. Obožujejo nas! Zdimo se jim seksi.«
Igrala je tudi v gledališču v Londonu in na Broadwayu, čeprav jo je trema ubijala. »Kajti če kaj, potem sem pogumna. Saj sem bila napol mrtva od strahu, a sem vseeno šla in se lotila tega.« V gledališču je bil leta 2003 njen soigralec mladi Tobias Menzies in ko sta začela  prijateljevati, ko so ga nekoč fotografirali, kako je šel po intimni večerjici z njo v njeno londonsko stanovanje in odšel šele naslednjo jutro, so bili tabloidi manj zgroženi nad tem, da ima poročena ženska ljubimca, kot nad tem, da je bil ta štirinajst let mlajši od nje. Boy toy! so vriskale naslovnice. Profesor Olivennes v Parizu je bil šokiran, so poročali časopisi, in ko se je Kristin pojavila z novim prstanom z ogromnim diamantom, so to razumeli kot zadnji obupani možev poskus, da bi rešil zakon. Ni pomagalo, Kristin se je odselila v lastno stanovanje. Romanca z Menziesom je trajala le kakšno leto. Zdaj živi sama z najmlajšim sinom. Tudi zato ima raje Pariz, je rekla, tam paparaci ne letajo za tabo.
Pravi, da je zadovoljna s seboj, s svojim življenjem. Hude depresije, ki so jo mučile pred časom, so se unesle. »Zelo, zelo  žalosten človek sem bila, a nisem več,« je zatrdila. »Dolgo je viselo nad mano. Nekoč so temu rekli balonasti možgani.  To je tako kot če bi tvoja glava, tvoji možgani, tisti del tebe, ki misli, vidi in čuti, lebdel nad tvojo glavo kot balon in se vsake toliko spustil dol in te butnil v glavo. Takrat trčiš ob realnost, sicer pa se je zdelo, da tavam okrog v megli, kot da možgani sploh niso v mojem telesu. Blodila sem po ulicah ne da bi vedela, kam grem.«
Po razpadu zakona in »pravljičnega življenja«, tako mu je rekla, je morala o marsičem ponovno razmisliti. »Počutim se kot bi preplezala goro na nek način. Spoznala sem, da sem to, kar sem, pa konec. Vzemi ali pusti. Ne trudim se več, da bi drugim ustregla, in to je velikansko olajšanje.«
Zdaj je lahko tečna, če se ji zdi. Vzemite ali pustite.