Še včeraj so imeli moč, ugled in denar, danes je večina Slovenk in Slovencev do njih malodane sovražno nastrojena. Nekdaj vodilni možje slovenskega gospodarstva so pristali veliko globlje, kakor si je kdor koli lahko predstavljal. A če smo še nedavno za vse menedžerske grehe krivili le razvpita Boška Šrota in Igorja Bavčarja, smo jima delali veliko krivico. Ne samo, da se jima je pred kratkim pridružil Bine Kordež, ki ju po vrednosti sporno prevzetega premoženja celo prekaša, ampak pri nas kar mrgoli še delujočih tajkunov, menda celo veliko hujših od doslej zalotenih. In nikomur se nič ne zgodi, po čemer je mogoče sklepati, da je nekaj mnogo bolj narobe s sistemom, ki to omogoča, kot pa s tistimi, ki izkoristijo njegove luknje.

Poleg padlih treh, ki so postali naši največji grešni kozli, tajkuni v naši širši uradni družbeni zavesti namreč sploh ne obstajajo. Še vedno je pri nas povsem normalno in predvsem pravno nesporno, da si posamezniki gradijo prave imperije na račun drugih, da prihajajo do velikih poslov po prijateljskih, političnih in družinskih zvezah, da sodelujejo na razpisih, tudi kadar po naravni logiki ne bi smeli, in da popolnoma zakonito bogatijo s prijateljskim mešetarjenjem z nepremičninami in zemljišči.
Nekateri bogatenju s političnimi in drugimi vezmi rečejo kraja nekdaj skupnega premoženja gromozanskih razsežnosti, spet drugi trdijo, da se vse dogaja po črki zakona. Glede na to, da vsi vemo, da se nobenemu od njih še ni in se tudi ne bo kaj hudega zgodilo ter da bodo vsi materialno preskrbljeni do konca življenja, verjetno res velja, da gre za sposobne posameznike, ki so pač izkoristili, kar se jim je ponujalo.

Sploh se nimajo za tajkune. Padli tajkuni se kljub splošnemu zgražanju slovenskega poštenega ljudstva temu poimenovanju izmikajo. Tako je Bine Kordež še januarja letos na vprašanje, ali se ima za tajkuna, odgovoril: »Glede tajkunov je največji problem, ker nihče v Sloveniji ni eksplicitno opredelil, kaj tajkun sploh je in kakšna so merila za to. Zato je težko reči, kdo je tajkun in kdo ni.« Še po svojem nedavnem padcu je zagotavljal, da nima slabe vesti, saj niti sam niti njegovi sodelavci niso nikogar oškodovali ali se finančno okoristili.
Tudi Igor Bavčar očitno prav dobro spi, se ne obremenjuje s pokoro in kaznijo in javno zatrjuje, da ima glede Istrabenza čisto vest, saj se ne počuti krivega za velik upad njegove vrednosti, zato se lahko mirne vesti sprehaja naokoli. Po njegovem mnenju gre za politični proces, ki s pravom nima veliko opraviti, in pri tem namiguje na vplivne ljudi, ki se mu domnevno maščujejo zaradi osebnih interesov, tako kot se menda Zoran Jankovič. »Nisem storil nobenega kaznivega dejanja niti nisem zlorabil položaja ali pravic niti pral denarja, in očitno bom moral svojo nedolžnost dokazati na sodišču.«

Več v Jani, št. 29, 20. 7. 2010