»Odlično je, Gavrilovićevo je!« je slogan, ki nas je dolga desetletja spremljal v nekdanji skupni državi in ki ni zgolj simbol ene najbolj znanih mesnih industrij, temveč tudi simbol družine, ki že osem generacij živi z mesno industrijo in ki se je iz mesteca Petrinja na Hrvaškem prebila tudi na drugo stran oceana. Mato Gavrilović je že leta 1821 zaščitil ime Gavrilović, iz klavnice in mesnice je sčasoma vse skupaj preraslo v industrijo. Ko so Gavrilovićem, ki se lahko pohvalijo s poslovno tradicijo, daljšo od treh stoletij, leta 1945 med nacionalizacijo odvzeli tovarno in njene obrate, je družina pobegnila v Avstrijo.
Begunsko življenje je bilo zaznamovano z dejstvom, da so očeta politično preganjali in da je bil obsojen na dosmrtno ječo. Pozneje so ga pomilostili, in ko se je z družino vrnil na Hrvaško, se je v Gavriloviću v Petrinji zaposlil kot svetovalec tehničnega direktorja in tam delal vse do svojega 83. leta. Vsak dan se je iz Zagreba vozil v Petrinjo s volkswagnom, tako imenovanim hroščem, ki ga je kupil z denarjem od prodaje pravice do uporabe imena Gavrilović. Danes stoji ta hrošč v vrtu vile v Novem Vinodolskem kot nadvse dragocen spomin.
Kot reče žena
Äuro Gavrilović mlajši si je po spletu okoliščin za ženo izbral Avstrijko, ki je bila v začetku devetdesetih let generalna konzulka Republike Avstrije na Reki, od koder je doma Äurova mati. Potem ko je mož kupil tovarno Gavrilović, je dala Greta odpoved in se skupaj s soprogom predala vodenju družbe. Zanimivo je, da izvira Greta iz dunajske družine, katere člani so bili več rodov mesarji. Danes drži Greta roko nad nabavo mesa za tovarno Gavrilović, kar je zagotovo najpomembnejši del tega posla. Poleg kakovosti je bistveno tudi to, da se surovine kupujejo takrat, ko so poceni, in Greta oboje zelo dobro obvlada.
Äuro Gavrilović, najbolj izpostavljeni član družine, je leta 1995 po znani akciji Vihar in osvoboditvi po hrvaški domovinski vojni končno prišel v Petrinjo in prevzel tovarno, ki jo je kupil štiri leta prej, ko je bilo podjetje v stečaju in pod okupacijo. Takrat je pravzaprav kupil svojo dediščino, o kateri zdaj nekateri pravijo, da jo je dobil prepoceni.
Tovarno je kupil kot avstrijski državljan, njegova naložba pa je veljala za tujo naložbo, zaščiteno z mednarodnimi pogodbami. Zanimivo je, da se je vsakič, ko so Äura Gavrilovića napadali in namigovali, da ni imel pravice kupiti tovarne, ob njem kot njegova zaščitnica pojavljala nemška političarka in evropska poslanka Doris Pack. Poleg tega sta mu stala ob strani tudi takratni predsednik Republike Avstrije Thomas Klestl in zunanji minister Alois Mock.
Več v Jani št.31, 3.8.2010
