Obe družini si predvsem zato, ker jih je pač veliko, Rebernikovi imajo devet, Maroltovi pa sedem otrok, kaj več od osnovnih življenjskih potrebščin v današnji draginji težko privoščita. Skromni smo, pa gre, pravijo. Zato pa se takšnih povabil toliko bolj razveselijo. Poseben dogodek je bil že sam prihod na Bled. Čeprav velja za enega najbolj turističnih slovenskih krajev, občudovanje vzbudi tudi tistim, ki so ga že večkrat obiskali – in kako ga ne bi otrokom, ki so ga videli prvič. A pogled s Straže, kjer je podjetje Koren sports postavilo prvi pustolovski park (za gradnjo adrenalinskih pa so že pravi strokovnjaki), je ponujal še pogled z druge perspektive – na okoliške vršace, Triglavski narodni park in v soncu lesketajoče se jezero. Razgled, v katerem se umirijo misli in zaigra srce, je sicer bolj namenjen staršem; otroci ob vsem razburjenju, ki ga ponujajo pisana doživetja le korak ali dva od zgornje postaje sedežnice, pač nimajo časa zanj.
Pustolovščina za vso družino. Prvi adrenalinski park je podjetje Koren sports v Sloveniji postavilo že pred dvanajstimi leti v Bohinju in temu so sledili še parki drugje po Sloveniji. Medtem pa so ugotovili, da zaradi nekaterih omejitev, denimo starosti, višine in odpiralnega časa, ne omogočajo adrenalinskih doživetij vsem. Tako so po francoskem vzoru del gozda na Straži prepredli z doživetji za vso družino oziroma za otroke od četrtega leta. »Navzgor pa ni starostne omejitve,« z nasmeškom pravi Matic, inštruktor v parku, ki je našima družinama razložil vsa pravila, jih naučil ravnati z opremo in jih pozneje tudi spremljal v parku. »Zadnjič je park obiskal dedek približno sedemdesetih let s štirimi vnuki, in ker morajo starši oziroma polnoletne osebe spremljati otroke, stare do šestnajst let, se je v pustolovščino podal še on,« se je nasmehnil. Andraž Koren, solastnik podjetja Koren sports, ki nas je pričakal in vodil naokrog, je dejal, da se tovrstni parki čedalje bolj selijo na doživetja v gozd. Tega na Bledu so povezali še s poletnim sankališčem, kar užitek gotovo poveča, na vrh Straže pa pripelje še več obiskovalcev. Poleti so to pretežno tujci, vendar se zunaj sezone stanje obrne.
Poletno sankanje za piko na i. Potem ko so se vsi udeleženci preizkusili na šolskem poligonu, ki je pogoj za druge izzive, so se porazgubili na petih različnih progah, ki imajo skupaj 65 različnih postaj. Pa nikar ne mislite, da jih je tako preprosto premagati! Kar nekaj moči, potu, iznajdljivosti, spretnosti, odgovornosti in ne nazadnje tudi poguma (ne glede na to, da so obiskovalci vseskozi privezani z več varnostnimi sponkami) je potrebnih za podvige v parku. In naši udeleženci so vse to zmogli! Dva najmlajša fantka, stara pet in sedem let, sta preizkušala vzdržljivost in moč v svoji težavnostni stopnji, in sicer na rumeni in oranžni progi, ki sta namenjeni otrokom od četrtega do šestega leta oziroma od šestega do desetega leta starosti. Oba sta bila vseskozi pod nadzorom staršev. V dveh urah in pol, kolikor smo jih preživeli v parku, se nista niti najmanj naveličala! Zelena proga je namenjena otrokom od desetega leta in njihovim staršem, spretnosti na modri in rdeči progi pa lahko preskušajo tisti od dvanajstega leta. In tu so se porazgubili še vsi naši preostali fantje ter eno dekle. Spretno so se pripenjali na jeklenico ter hodili po vrveh, deskah in mrežah, razpetih visoko v krošnjah dreves. Največji izziv, so povedali, je bila vstopna visoka mreža na najzahtevnejšem poligonu, najbolj navdušeni so bili nad sankami ter snow boardom, s katerim so se nekaj metrov nad tlemi prepeljali z ene postaje na drugo, najzabavnejša in najatraktivnejša – po navadi jo spremlja tudi adrenalinsko vreščanje – pa je bila vsekakor točka »flying fox«, pri kateri se od ene do druge strani pripeljemo na jekleni vrvi po škripcu. Žarečih lic in sijočih oči so po končani pustolovščini zbirali vtise ob kosilu v lokalu tik ob parku, vedoč, da jih ena preizkušnja še čaka, in sicer poletno sankanje z vrha Straže, ki je vključeno v kombiniran paket parka. Starejši fantje so komaj čakali, da sedejo v sani, mlajši pa so malce razmišljali, a izziv je bil za vse prevelik! Nekateri malce počasneje – kajti vendarle je mogoče zavirati –, drugi pa hitreje in ob glasovni spremljavi so se spustili v dolino. Naša pustolovščina se je tako vse prehitro končala, a bo prav gotovo kot lep spomin ostala zapisana v srcih obeh družin.
