Ste povsod prisotni, na prireditvah kot gostja ali kot voditeljica, ste pokroviteljica Pikinega festivala, glasnica Krilc, prostovoljka Hospica, pobudnica gibanja Beremo z Manco Košir in društva Kakšno šolo hočemo, poleg tega pa ste mama, babica in hči 96-letne mame, s katero živite skupaj. Klasično vprašanje: kako vam vse to uspeva?
Mislim, da zato, ker sem v glavnem zelo pretočna. To pomeni, da nimam prevelikih hotenj, želja in pričakovanj, ki bi me lahko blokirali, če se mi kaj ne bi uresničilo. Izjemno redko, morda štirikrat na leto, se odločim, da bom dan prespala oziroma imela pižamadan, kar imam sicer zelo rada, saj takrat nikamor ne grem, berem in pišem. Moj koledar je provizoričen vozni red mojega življenja. Ne pričakujem preveč in zato tudi nisem razočarana. Odkar sem pred kakimi 40 leti slišala pesmico »Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo in ne da ga spremeniš,« si jo pogosto prepevam. Treba je zaupati življenju in verjeti v dobro. Mislim si, da bodo že angelčki pomagali.
Poleg vsega že omenjenega ste po novem ambasadorka radostnega staranja (ARS). Je to povsem uraden naziv?
Haha, ta naziv sem si pa kar izmislila. Spomnila sem se ga, ko me je Lado Bizovičar povabil v oddajo in sem mu vnaprej povedala, naj me ne sprašuje o časih, ko sem bila manekenka in filmska igralka. Jaz hočem govoriti o danes in sedaj. In kaj sem sedaj? Ambasadorka radostnega staranja, sem si nemudoma izmislila! Zdaj je čas, da govorimo o staranju, saj se o tem praviloma sploh ne govori. V modi so mladost, lepota in uspešnost. Saj tudi starih obrazov ni v medijih, razen naju z Bernardo (Jeklin, op. a.), haha . In ta ARS se je zelo dobro prijel.
Zakaj pravzaprav ARS?
Gre za umetnost izbire. Lahko izbiramo, kako se bomo starali. Vsi procesi se začnejo v glavi, in če imamo v možganih informacijo, da je staranje stanje betežnosti in tragičnosti, bomo najbrž tako tudi živeli. A v možgane si lahko zapišemo tudi, da bomo radovedni in mladostni do konca svojih dni, da bomo veseli, da se bomo veliko smejali, se družili s prijatelji, hodili v gledališče, na koncerte in v kino, da bomo uživali in šli naprej s časom! Da bomo ob vseh temnih plateh živeli in delali za svetlobo!
Tekst: TINA HORVAT, foto: IZTOK DIMC
Več v Jani št. 36, 7. 9. 2010
