Dva dni pred tem, v ponedeljek, 30. avgusta, je Hilda Tovšak, ki se je prej na vse mogoče načine izogibala novinarjem, jasno in glasno poudarjala, da je zadovoljna z odločitvijo o prisilni poravnavi »njenega« Vegrada, tega nesrečnega podjetja, ki je tako silovito prizadelo in pahnilo v agonijo nedopustno veliko pridnih ter ničesar krivih ljudi. Zaradi najmanj treh stvari, ki jih je izrekla, se je zvišal pritisk vsem, ki se vsaj malo spoznajo na dogajanje v Vegradu: da obstajajo projekti, ki napovedujejo svetlejšo prihodnost Vegrada, da ves dolg delavcem ni večji od 600.000 evrov in da je čista laž, da so jim trgali obroke za odplačilo posojil in da tega denarja niso nakazovali bankam. Nato je z nasmehom na ustnicah odkorakala na »zasluženi« počitek.
No, morda bodo vsaj zdaj ti ubogi delavci dobili tisto, kar so si prigarali s svojim znojem, smo pomislili. A bomba, ki je bila obešena na kljuko Vegradovih vrat, je verjetno sporočala, da mnogi ne verjamejo obljubam gradbene baronice.
»Samo nori verjamejo obljubam,« so mi dejali delavci, zbrani pred Vegradovim samskim domom, tistim istim domom, v katerem, kot se verjetno spominjate, v najhujši zimi ni bilo ne vode ne ogrevanja, domu, v katerem v sobi, veliki 12 kvadratnih metrov, prebivajo po trije moški, domu, v katerem morajo delavci plačevati po 50 evrov na mesec in v katerega v sredo s fotografom nisva smela vstopiti, ker so mi po nadzorniku iz Vegrada sporočili, da mi to prepovedujejo.
»On je njihov, nadzornik namreč,« so mi šepetali delavci. Zaupali so mi tudi to, da pride inšpekcija v dom samo takrat, ko je vse temeljito pospravljeno, inšpektorji pa si ogledajo samo tisto, kar so jim v domu pripravljeni pokazati. Povedali so mi tudi, da so umazane igre Vegradovega vodstva posegale tudi v medčloveške odnose, saj so nekaterim delavcem namenoma izplačevali plače, druge pa puščali brez zaslužka, zato da bi jih med seboj sprli.
Več v Jani št. 36, 7.9.2010
»Samo še z žicami naj nas ogradijo, pa bo vse še veliko bolj jasno,« so se pritoževali delavci in se mi opravičevali, ker teh svojih besed ne morejo podkrepiti z imenom, priimkom in fotografijo. Vsak njihov nastop v medijih je bil doslej vedno kaznovan.
»Tudi če bi izplačali vse, kar delavcem dolgujejo, bi bila ta vsota, v primerjavi z vsemu dolgovi Vegrada, enaka količini soli, ki jo dodate v golaž, glede na količino vseh drugih surovin, torej mesa in zelenjave, ki ste jo uporabili za to jed,« nam je sekretar velenjskega območnega sindikata slikovito prikazal Vegradov dolg delavcem, s katerim je Hilda Tovšak prizadela celo vrsto ljudi, pravi sindikalist Srečko Čater.
»Vsaka od teh zgodb, ki se odvijajo pred našimi očmi, je strahotno žalostna. Težko je gledati, ko pred teboj jočejo odrasli moški. To, kar se dogaja v Vegradu, ni samo umazano, ampak do konca bolno. Ali verjamem, da bodo delavci na koncu dobili zasluženi denar? Upam, čeprav Hildi Tovšak ne verjamem niti besede.«
Kaj se skriva za obljubami gradbene baronice?
Matjaž Ževart in Milena Kenda sta ostala brez zasluženega denarja in odpravnine: "Oba sva toliko garala, zdaj pa nisva nič vredna. S tem se je težko sprijazniti."
