»Ah, kakšne poplave neki! Že vse kaj hujšega je bilo!« zamahne z roko 102-letna Marija Jankovič iz Črne vasi, ko naju s fotografom do njene hiše, ene tistih, do katerih je bilo vse do četrtka mogoče priti samo s čolnom, pripelje njen sovaščan Robi Čož. Ko jo prepričava, da res nisva akviziterja in da ničesar ne prodajava, se na njenem licu zariše nasmeh. »No, pa pridita v kuhinjo! Je dovolj gorko?« naju povabi. »A sta dobro obuta za v vodo?« jo skrbi.
Kmalu se nama pridruži še sin Tone, ki živi v isti hiši. Marija (rečejo ji Micka) in Tone sta med tistimi Barjani, katerih hiše so bile nekaj dni odrezane od sveta. A Micke ni bilo niti za trenutek strah. »Kaj me bo strah, to je narava! Poplave – to ni še nič. Voda pride in gre!«
»Povejte mi na uho, veste, nič več ne slišim!« prosi. Tone pa doda, da mama tudi že kar precej slabo vidi. »Drugače pa se še dobro drži! Mama, daj, en kofe skuhaj!« se obrne k njej. Marijo kar izstreli s kavča in že se kot kakšna poskočna mladenka vrti za štedilnikom. »Daj jima no piškote!« reče Tonetu, ki si prav tako ne pusti dvakrat reči. Mama in sin sta pač vajena skupnega življenja. Tone, ki jih ima že več kot 60, je ostal kar pri mami, doma. Pred štirimi leti se je upokojil. Njegov sedem let starejši brat Marko živi v sosednji vasi in prihaja na obisk vsak dan. »Otroka sta pridna, ta pa sploh!« reče in ljubeče pokaže na Toneta. »Eden mi je pa umrl, sin. Ko je bil še majhen.«
Vdova je že četrt stoletja. Marija se je rodila v Krvavi Peči nad Iško. Po poroki se je preselila v Črno vas, tam sta z možem Antonom zgradila hišo. »Glih pred vojno je bilo!« Takoj zatem so prilomastili Italijani. »Pobrali so vse moške iz Črne vasi in jih odpeljali na Rab.« Ostala je sama z majhnim otrokom, preživeli so tako, da je hodila pomagat po okoliških kmetijah. A zadnjih sto let ni prav veliko tarnala. Pravi, da je bilo življenje lepo. Ves čas je trdo delala; ne le pri drugih, tudi na domačih njivah. »Skrbela sem za krompir, fižol … Ves čas sem hodila delat k drugim kmetom. Imeli so veliko krav, ogromno njiv, pa hodili smo na tržnico prodajat. Tle,« pokaže ven, kjer so gospodarska poslopja v četrtek še vedno zalita z vodo, »so tudi same njive. S Tonetom imava vedno vsega zadost! A ni luštno na svet?« vpraša. »Je!« ji z nekoliko bolj kislim izrazom na obrazu pritrdim. Potem jo vprašam, ali ji je bilo kdaj vendarle težko. »Bilo je,« reče, potem ko pomolči za kar nekaj dolgih trenutkov.
Več v Jani št. 39, 28.9.2010
