Vaja za vesoljni potop

Deževalo je le dobre tri dni, od tega je zares lilo dve noči, pa se je kljub vsemu lep del Slovenije znašel pod vodo, tudi na območjih, kjer tega niso vajeni. Še najstarejši ne morejo iz svojega spomina izbrskati poplav, ki bi bile primerljive z zdajšnjimi; seveda so bile (tudi precej hujše, v Železnikih pred tremi leti na primer), a ne povsod kot zdaj. Zdi se, da se je nebo to pot zneslo nad Slovenijo in za vedno utopilo občutek, da se nam na kakšnem hribu ali v nadstropju ne more nič zgoditi. Številni so bili brez elektrike in pitne vode, čeprav jim voda ni pritekla v stanovanje, za povrh pa niso mogli iz hiše, ker je stala sredi jezera. Voda še ni odtekla, vsa škoda še ni jasna in znana, jasno je le, da stoletne vode, ki so se zlile na nas, sploh ne prihrumijo več vsakih sto let, ampak se lahko nakopičijo kar v enem desetletju, po črnih napovedih tudi v enem letu. Da torej še ni konec. Ne glede na to, kateri znanstveniki imajo prav – tisti, ki trdijo, da so ujme posledica dogajanja v vesolju, ali oni, ki vso krivdo pripisujejo objestnemu ravnanju človeštva – nimamo druge izbire, kot da se sprijaznimo z občasnim divjanjem narave ter se skušamo čim bolj prilagoditi in zaščititi. Predstavljamo vam nekaj prizorov iz »vaje za vesoljni potop«, da bi prizadetim ljudem pomagali, da bi se pripravili na nepredvidene scenarije, ki nam jih pripravljajo na nebu, in da se ne bi prepirali, kdo je bolj kriv, ampak bi kaj pametnega naredili!

Divjanje dolenjske lepotice
Le dva dneva po srhljivih podobah uničujoče narasle Krke smo se odpravili po sledeh njenega razlitja. Pred gradom Otočec, iz katerega so morali v najtežjih trenutkih po kdo ve koliko letih evakuirati ljudi, so zaposleni spirali naplavljeno umazanijo, delavci pa so brez besed obnavljali enega od dveh lesenih mostov. Bo ta še zdržal naslednji udar vode, ki se ga zdaj tako bojijo tamkajšnji ljudje? S Krko so vedno živeli v sožitju, poplavljala je pogosto, a ne pomnijo, da bi bilo kdaj tako divje kot tokrat.

Tako hudo še ni bilo. Dobra dva kilometra nižje od Otočca, v Dolenjem Kronovem, je bil tisti usodni konec tedna srhljiv. Ljudje so bili v tej vasici z nekaj desetimi hišami in čedalje manj otroki vedno vajeni vsega, kar prinaša življenje tik ob reki. Čoln pri vsaki hiši in gumijasti škornji na pragu, a poleti se je reko dalo prečkati tudi z vozovi in celo peš. Idila, v kateri pa so otroke, ki so se tam kopali, vedno opozarjali na divje vrtince. Sicer pa je bil že desetletja mir. Tokrat je bilo drugače. Dolenjska lepotica se je v vas zapodila z vso silo, ljudje so do pasu brodili po vodi in le nemočno gledali, kako jim odnaša imetje ter manjše živali, ki jih zaradi izjemno hitrega naraščanja vode niso uspeli spraviti na varno.
Mladi mucki na domačiji Rudija Ferkolja, nekoč največjega kronovškega kmeta, so preživeli. Nekaj kokoši ni. Voda, ki jih je zalila, je s seboj odnesla le nepritrjene predmete, ne pa tudi življenj. Rudi nama je s fotografom pokazal, do kod je segala voda. Visoko. Le še nekaj centimetrov in prišla bi tudi v hišo, ki so jo sicer prav zaradi bližine reke med gradnjo dvignili. Nekaj centimetrov vode na dvorišču, tega so bili vajeni. Meter in več, tega pač ne.
Tistega lepega dne se je z avtom že dalo priti do Kostanjevice, dolenjskih Benetk. Le dan pred tem so se gasilci še borili z vodo, ki je kostanjeviški otok odrezala od sveta. Prebivalci Kostanjevice, mesta pod spomeniškim varstvom, zaradi česar se skorajda ne da graditi in obnavljati tako, da bi se dodatno zaščitili pred vodo, so poplavljanja vajeni, a ne v tolikšni meri. S fanti pri šestdesetih in več sva se pogovarjala o dosedanjih ujmah. Bile so, ja, leta 48 pa 54, tudi 91. A tako hudo še ni bilo, so mi zatrjevali med klepetom pri Košakovih. Kakšne so posledice zaradi vode, ki je tokrat zalila tudi hišo, se bo še videlo. Zakonca Tone in Tončka sta utrujena od vsega, tudi od vode, morda bosta prodala in odšla od tod.
Tekst: S.F.

Boris Čuber, ostal brez strehe nad glavo, najhujšo noč je z družino preživel v avtu.
Prav neverjetno je, kako tudi za največjimi katastrofami posije sonce in se naredi fantastičen dan, kot da bi hotel izmiti in izbrisati vse grozote, stisko in škodo, ki jo je narava povzročila v preteklih dneh. »Usoda, kaj češ,« zveni skoraj sprijaznjeno Boris Čuber z Vrha nad Laškim, ki je v katastrofalnem deževju z družino ostal brez strehe nad glavo.

Ko sva se s fotografom približevala njegovi povsem razpokani hiši, sva že na asfaltirani cesti nad hišo zagledala nekaj centimetrov široko razpoko. Čubra sva našla na dvorišču. Še vedno je reševal, kar je lahko. Najbolj kritično noč s sobote na nedeljo je s sinom in ženo preživel v avtu. Dopoldne pred tem so pomagali poplavljenim sorodnikom v Slivnici pri Celju. Okoli petih popoldne so se vrnili – vsaj tako so mislili – v varno zavetje svojega doma. Nahranili so živino, nato pa so se hoteli sprostiti na kavču pred televizijo. Nenadoma so stene hiše začele sumljivo pokati. Del pri vhodnih vratih se je tako zamaknil, da jih niso mogli več odpreti. Občutek je bil grozen. Niti minute niso hoteli več ostati v hiši. »Sedli smo v avto in se hoteli umakniti k sorodnikom v Jurklošter, a je voda v dolini že tako narasla, da smo se bali, da sploh ne bomo mogli domov. Pa smo se vrnili.«
A dom ni bil več dom. Ko so se vrnili, so doživeli še večji šok! Iz razpok v kleti je kar vrela na plan podtalnica. Z ženo sta izklopila elektriko in začela reševati stvari iz kleti. Položaj je bil iz minute v minuto hujši in razpoke po hiši so se širile. Vzeli so nekaj najnujnejših stvari in se odločili noč preživeti v avtu. Čeprav sta Boris in žena dežurala ter se vsake toliko vračala v hišo odstranjevat vodo, sta lahko samo nemočno zrla, kaj z njunim domom počnejo sile narave. Naslednji dan jim je bilo jasno, da doma nimajo več. V hišo, prepredeno z nekaj centimetrov širokimi razpokami, ni bilo več varno stopiti. S pomočjo gasilcev so iz nje na hitro znosili pohištvo in vse vredne stvari ter jih prepeljali na varno. »Kaj bova zdaj?« sta se sprva spraševala. »Kam bomo šli? Ali se bomo še lahko vrnili?« Geologi so jima takoj vzeli vse upe. Zemlja pod njihovo hišo se premika, stavbo bo treba podreti. »Nimamo kaj, a ni konec sveta. Pomemben je človek, ne toliko materialne stvari,« je Čuber nemočno skomignil z rameni. »Rekli so nam, da nam bodo našli začasno stanovanje.« A bo težko zapustiti idilo, ki so jo na Vrhu imeli trinajst let. »Morda bomo lahko nekaj novega zgradili zraven, morda tam zemlja ni tako nemirna,« je upal na glas. Toda v tistem trenutku je bilo vprašanj vse preveč, za prave odgovore pa veliko veliko prekmalu.

Tekst: K.B.