Z veliko večino programskega sveta izvoljeni direktor Radia Slovenija je res človek višin. Na najvišje radijsko mesto v državi se je namreč tokrat zavihtel kar med poskusom vzpona na himalajski osemtisočak Čo Oju. Ta je bil njegov cilj že leta 2008, a se mu je takrat zaradi izgube prijatelja Pavleta Kozjeka kljub večmesečnim pripravam odpovedal.
Težje je iti dol kot gor
To leto je bilo videti, da bo šlo vse kot po maslu, zato se Miha kljub kandidaturi za direktorja vrhu ni hotel odreči. »Generalnemu direktorju sem povedal, da s kandidaturo resno mislim, da pa ne bi žrtvoval te odprave, saj sem si resnično želel priti na ta osemtisočak. Kaj se je potem dogajalo na radiu, niti ne vem, saj sem imel stike samo s svojimi otroki in dragimi. Šele ko sem v Münchnu vklopil telefon in bil nenadoma zasut s 40 esemesi, sem izvedel, da sem bil izvoljen za direktorja.«
Kljub temu da pri osvajanju Čo Oja niso bili uspešni, saj so se morali zaradi nevarnosti plazov, ki jih je povzročilo slabo vreme, obrniti na 7200 metrih višine, je treba povedati, da je vsak osvojeni meter nad pet tisoč metrov nadmorske višine za vsakogar posebej herojsko dejanje. Prav zaradi tega je bila odločitev, da bodo sestopili, zelo težka. »Zame osebno je bil to zelo velik cilj, čeprav je Čo Oju med vsemi štirinajstimi osemtisočaki tehnično najmanj zahteven, a letos je bil za večino nedostopen. Sporočilo sreče v nesreči petih šerp, ki so kljub nevarnosti rinili gor in jih je na 7800 metrih vzel plaz, a so ga po neverjetnem naključju preživeli, je bilo jasno. Nevarnost je bila prevelika, sporočilo smo razumeli in veliko težje je bilo iti dol kot gor. Vsi smo imeli solze v očeh in cmok v grlu, a tako pač je,« pove Miha.

Občutek svobode
Po smrtnih nesrečah Pavleta Kozjeka, Mihe Valiča in Tomaža Humarja se je vsa slovenska javnost spraševala o smislu ekstremnega alpinizma in ves alpinistični svet je bil ob njihovi izgubi pretresen. Tudi Miha Lampreht, ki je bil predvsem Pavletov dobri prijatelj in soplezalec. »Predvsem so bili ti trije, s katerimi smo skupaj plezali, dihali isti zrak, bili na isti frekvenci, se z njimi veselili in žalostili, svetovni alpinisti vrhunske kapacitete, vrhunski ljudje, s katerimi se nikakor ne morem niti nočem primerjati. Res pa se je pri njih v zelo kratkem času pokazalo, da ekstremizem in vrhunski dosežki žal terjajo svoj davek. Pavle je bil moj veliki učitelj in vzornik, plezala sva tako rekoč povsod po svetu in deliti si čas ter trenutke  s tako širokim in dobrim človekom  je bilo res nekaj izrednega. Še vedno me stiska v grlu, ko se spomnim nanj, a life must go on (življenje teče naprej).«
Je morda kdaj pomislil, da bi zaradi vsega tega opustil alpinizem ali se vsaj zadovoljil z nižjimi vrhovi  in manj nevarnimi vzponi? Pričakovan odgovor: »Seveda ne. S plezanjem se regeneriram in doživim ta občutek svobode, ki ga bi moral poznati vsak človek, alpinizem me telesno in duševno osvobaja, poleg tega je to plemenita dejavnost, kjer se vse dogaja pošteno in ne za vsako ceno, kot to velja za življenje nasploh. To počnem zaradi samega sebe, ker  je to moje intimno doživljanje vsega skupaj, rad sem s svojimi prijatelji, rad hodim v stene in v plezališča, pa pozimi plezat na slapove in na turno smuko.  Veliko mi pomeni, da v prostem plezanju in v alpinizmu ni nekih meja. Vsi smo v tem, od ekstremnih alpinistov do nas sivčkov, kot si pravimo, in mi plezamo tam, kjer se ekstremisti šele ogrevajo, pa vsi enako uživamo. Pomembno je, da smo v naravi in da uživamo. To je smisel življenja, in tako se ti odpirajo nove dimenzije, pa ne gre za mistiko.«

Tekst: TINA HORVAT, tina.horvat@delo-revije.si , foto: MATEJA JORDOVIČ POTOČNIK

Več v Jani št. 42, 19. 10. 2010