Kakšen bo letos cviček?
(smeh) Nekoliko bolj kisel bo kot prejšnja leta. Grozdje ni dobro dozorelo, ker je bilo vreme dokaj deževno in je začelo gniti. Trgatev je bila zato nekolika zgodnejša kot sicer. Imam štiristo trt, pridelam kakšnih osemsto litrov cvička pa dvesto litrov belega. Ko še nisem bil župan in sem delal v drugih službah, mi je pijače zmanjkovalo, letos pa mi je je ostalo tristo litrov.
Zakaj?
V gospodarstvu sem imel bistveno več partnerjev in sem jih pogosto gostil v svoji zidanici, marsikomu natočil tudi kakšno steklenico za domov. Za dobre poslovne odnose. Med župovanjem pa ni časa za to, poleg tega nimam partnerjev, ki bi se šli zidaniško politiko. Tudi sam je ne maram.
Kaj pa zidaniški turizem?
Mislim, da je v tej naši vinski gorici vsaj petdeset takšnih objektov, tudi z bivalnimi prostori, je pa treba objekte legalizirati in pridobiti zanje gradbeno dovoljenje. V občinskem prostorskem načrtu smo opredelili, da bomo ljudem za stavbna zemljišča, na katerih stojijo ti objekti, dali možnost legalizacije. Nekateri se odločajo za to, drugi ne, ampak stvari gredo v to smer.
Gradbena dovoljenja so težava tudi v romskem naselju Žabjek, kjer se je nedavno na črno zgrajeno hišo tudi rušilo.
V naši občini imamo osem romskih naselij. Žabjek je najstarejše in vse od začetka stoji na državni zemlji, zdaj je v lasti ministrstva za obrambo. Nihče s tem zemljiščem ni ravnal gospodarno, ampak ga je prepuščal v uporabo Romom. Tako je v neposredni bližini mestnega odlagališča komunalnih odpadkov, kar je bilo za Rome seveda zelo privlačno, nastal Žabjek. Na tem odlagališču je nato zraslo še novo romsko naselje Brezje, kjer so gradnje večinoma legalizirane. Z ministrstvom za okolje in prostor ter ministrstvom za obrambo se dogovarjamo, da se lastništvo teh zemljišč prenese na okoljsko ministrstvo in da to potem določi, kaj pravzaprav bo na tem zemljišču. Ko smo namreč sprejemali občinski prostorski načrt, so naši mestni svetniki to zemljišče oziroma naselje izključili iz njega in zahtevali, da ga označimo kot industrijsko cono. Mislim, da je to dejansko lahko obrtno-stanovanjska cona. Navsezadnje ima eden od Romov tam že podjetje za staro železo oziroma kovinske odpadke.
Kako bi se bilo treba po vaše učinkovito lotiti reševanja romskega vprašanja?
Vizijo reševanja romske problematike vidim v tem, da bi čim več mladih družin, predvsem tiste, ki so že dosegli neko stopnjo izobrazbe, skušali preseliti v urbana naselja. S tem bi se proces njihove socializacije prav gotovo pospešil. Starejšim Romom, ki jih ne moreš preseliti, pa bi morali omogočiti, da bi si sami naredili ali posodobili bivalne prostore v svojih naseljih. S tem bi jih prisilili, da bi skrbeli za svoje imetje. Pri Romih je namreč problem v tem, da znajo tisti, ki imajo svoje imetje, tega izjemno dobro čuvati in vzdrževati. Tisti, ki so stanovanjski objekt dobili v dar, pa tega absolutno ne znajo. Vložiti morajo torej nekaj svojega. A v vsakem romskem naselju je tudi nekaj družin, ki si nikakor niso sposobne same narediti nič, saj se ne znajdejo. Zato smo predvideli, da bi v šmihelskem naselju zgradili večnamenski prostor, kakršen je pred leti že bil tam, kjer bi imeli prostor za svoje prireditve, hkrati pa tudi za stanovanja. V Šmihelu bi zadostovalo pet stanovanj.
Ampak ljudje, sploh na Dolenjskem, Romov v svoji bližini preprosto ne marajo.
Čisto razumljivo je, da jih ne marajo, veste. Če v bližnjih vaseh, Muhaberju, Potočni vasi ali Kamencah, noben zajčnik ni varen, če na njivi ni varen noben zelnik in nobena kura v kurniku, saj so pri tem Romi neizprosni, je razumljivo, da jih ljudje ne marajo. Tisti, ki komu kaj krade, razumljivo ne bo dobrodošel v njegovi hiši. Zato nastaja odpor do Romov. Pa zaradi izsiljevanja in različnih drugih kaznivih dejanj, ki jih povzročajo posamezni Romi, zato ker so nezaposleni in svojo energijo pač sproščajo na tak način. Zaradi tega je nestrpnost velika. Sam živim z Romi že vse življenje, v naši krajevni skupnosti Birčna vas je njihovo naselje Ruperč Vrh, ampak z njimi nimamo nobenih težav. Treba je sodelovati, za nekatere stvari jih moraš zadolžiti in od njih tudi kaj zahtevati. Mislim, da je to prava smer za reševanje tega zelo perečega problema.
Novo mesto je zelo zaspano, nič se ne dogaja. Se strinjate?
Novo mesto to miselnost vleče iz preteklosti. Ampak če bi Novomeščani bolje izkoriščali prireditve, ki se dogajajo vse leto, bi bilo lažje. Naj povem primer: pred dnevi je priznana komorna zasedba iz našega pobratenega mesta izvajala dela Chopina. V dvorani s 350 sedeži je sedelo morda 150 ljudi, kar je zelo žalostno. In tako naprej. Zaspanost Novega mesta je v tem, da v centru ni prebivalstva. V vseh teh ulicah v centru smo našteli le 190 prebivalcev. Zato mesto postaja mrtvo. Oživi na primer v nedeljo dopoldne, ko so maše v Kapitlju in v frančiškanski cerkvi, takrat v središču ne najdete parkirnega mesta. Popoldne pa je tu spet popolno mrtvilo. Dolenjci smo polproletarci, vsak ima nekje vrtiček, bivališče zunaj mesta, in zato se vanj ne vrača. Po svoje je to pozitivno, ker zato ne doživljamo takih stresov kot v drugih mestih. Ko je propadel IMV, na primer, tako rekoč nismo zaznali povečane brezposelnosti ali večje krize, ker so imeli vsi delavci nadomestilo doma, začeli so se spet ukvarjati s kmetijstvom, gozdarstvom. Toda tudi Novo mesto čedalje bolj prerašča iz podeželskega v urbano in to se že čuti. Imamo izjemno veliko socialnih problemov, subvencije za socialna stanovanja so se povečale za sto odstotkov. Naselje na Ulici Slavka Gruma, na primer, ima šest tisoč prebivalcev.
Prav tam, na Ulici Slavka Gruma, stoji humanitarni center RK, ki zaradi spora s sosedi ne more začeti delati.
Humanitarni center RK je povsem gotov, ampak upravna enota ne izda uporabnega dovoljenja, zato ker se je sosednji blok pritožil zaradi parkirnih prostorov. Mislim, da parkirna mesta ne bi smela biti predmet spora, ker jih je mogoče narediti, gre le za medsebojni dogovor in uskladitev. Ampak dokler se upravni postopek ne konča, ni mogoče narediti nič. V prostorskem načrtu imamo izgradnjo garažne hiše nasproti humanitarnega centra, imamo tudi zunanjega investitorja. Rešitev je torej nakazana, postopki tečejo in lahko bomo začeli takoj, ko se upravni spor reši.
Kaj pa o sanjah, da bi središče Novega mesta zaprli za promet?
Pripravili smo že vse za razpis natečaja za ureditev tržnice, izgradnjo velike garažne hiše in potrošniškega centra, potem bodo ustvarjeni pogoji za mestno jedro brez avtomobilov. Po mojem bi promet v središču sicer lahko potekal, ne bi pa bilo več parkirnih mest in bi bilo tako več površin za pešce. Mesto je zdaj neprijazno za sprehajalce. Trudimo se v to smer, ampak normalni državljani pri tem včasih ne razumemo varuhov kulturne dediščine, oni pa ne razumejo nas in potreb sodobnega časa. Težko uskladimo stališča.
Pa Narodni dom? Stoji na precej nesrečni lokaciji, na ozki ulici pod tržnico. Številni meščani se razburjajo zaradi stanja, v kakršnem je.
Novomeški Narodni dom je bil prvi narodni dom v Sloveniji, zgrajen leta 1886. Vsa leta so si ga podajali iz rok v roke, na koncu je lastnik ostala občina. Ta je to zgodbo nekako prepuščala v upravljanje Društvu Novo mesto, ki pa do danes, to moram potrditi, še ni izreklo tega, kaj bi si želelo imeti v tem domu. Zato je dom zdaj prevzela mlada generacija in ga označila za »novomeško Metelkovo«. Elaborati glede obnove so narejeni, in ko bomo dobili prvega investitorja in pridobili gradbeno dovoljenje, saj bodo gradbeni posegi potrebni, del se stavbe že ruši, bomo lahko začeli.
