Lahko rečemo, da ste zavohali gledališče po nekem čudnem naključju in brez mladostnega sanjarjenja o igralstvu, slavi in podobnem – ključen je bil padec na maturi?
Točno to (smeh)! Padel sem na maturi, in ker sem bil tak »luftar«, se mi ni zdelo to nič hudega: sem pač mislil, da bom zblefiral še eno reč na svetu, pa nekako ni šlo (smeh). Takrat sem šel za pomožnega elektrikarja v Dramo, ker je tam delal prijatelj, pa mi je rekel, naj pridem, da bomo imeli za kakšen liter. In me je potegnil.
Žurerski časi?
Ja, definitivno, od jutra do večera, vmes malo počitka, ponoči pa sploh žur. No, v Drami sem si, jasno, ogledal vse predstave, ker sem pri vseh svetil z reflektorji z mostu, in sem si rekel, da bi jaz mogoče tudi to delal. Zdelo se mi je zabavno delo, čutil sem, da sem sposoben, da bi znal, da bi šlo. In sem na akademiji naredil sprejemne izpite – sem že mislil, da ne bo šlo, ker sem se tudi pripravil tako, bolj žurersko, a je zadostovalo. Pa so tudi takrat padali na sprejemnih, vem, da je Duša Počkaj delala sprejemne izpite trikrat. No, takrat so bili profesorji znameniti, sabljanje me je učil še olimpionik Rudolf Cvetko, že takrat jih je imel čez osemdeset, pa Pino Mlakar, ki je imel na nas velik vpliv: učil nas je osnove klasičnega baleta ob drogu in francoskega izrazoslovja ter nam dajal nekaj splošnega in kalil te naše osebnosti – ne vem, zakaj smo mu tako verjeli in ga spoštovali. Še zdaj ga vsi cenimo. Tudi udaril me je po trebuhu in mi rekel: Ne tako pijano, Hočevar! Verjetno je čutil, da smo prišli na predavanje naravnost s Kolodvorske. Prišli pa smo, nismo špricali!
Na študij in izpite nočno pohajkovanje in popivanje ter kajenje niso vplivali?
Oh, kajenje, zverinsko kajenje! Pravzaprav sem vesel, da sem sploh še živ – je bilo zelo juhu! Sem pa imel srečo, da se ga nisem mogel vsak dan pribiti, ker sem imel tako grozljivega mačka, da sem potreboval dva, tri dni pavze: nekateri so samo dolili, jaz pa nikoli nisem mogel in sem mogoče zato še živ (smeh).
Izpiti in študij so šli v redu, diplomo sem delal pa pri petdesetih, takrat, ko so me povabili na akademijo, da bi bil profesor. Res! V mojih časih je za diplomo potihem veljalo, da jo morajo imeti tisti, ki so slabi igralci, mi, ki smo bili takoj angažirani, nismo potrebovali listka.
Vi ste takoj dobili službo v Drami?
Takoj. Pa ne zaradi prijateljstev ali zato, ker sem do konca študija honorarno delal v Drami in prestopil z mosta na oder kot statist, kar je bil mehek prehod. Ja, treba je bilo delati; saj smo doma imeli normalno življenje, a doma ni bilo ne avta, ne televizije, ne kopalnice. Toda to ni bilo nič bolečega, nobene travme, prav super nam je bilo!
Ampak igranje v Drami, prva velika vloga, zgodnja poroka in otroci, to pa so bili mejniki?
Pravzaprav ne. Imam srečo, da iz nobene zadeve – vključno z nagradami, tragedijami ali veselimi dogodki – ne delam velike drame. Imam takšen karakter, da vse jemljem z rezervo, si rečem, da je fino, znam uživati, znam se počutiti zelo počaščenega, a vsega ne jemljem tako svetovno resno, da bi bilo treba zaradi kakšne travme delati samomor in se žalostiti. Vse je treba jemati malce z rezervo.
Malce z rezervo gledate na življenje nasploh? Na nagrade? Na Borštnika?
Ja, a tudi z velikim veseljem. Tako vesel sem zdaj tega prstana! Najprej sem predsednico žirije, Mileno Zupančič, ko mi je sporočila, da dobim prstan, vprašal, ali so zvedeli, da sem bolan (smeh). Pa mi je zagotovila, da ne! Zelo vesel sem, da se mi je to zgodilo, kajti tako veliko igralcev pa res ne dobi tega priznanja – eno leto fant, drugo punca, lani Minu Kjuder, predlani Aleksander Valič; takrat me je Partljič vprašal, ali ne bom užaljen, pa sem rekel, da ne, ker me premaga za dvajset let, je starejši!
Ste si želeli, čakali ta prstan?
Ne! Včasih me je spomnil kakšen kolega, ker so vsi mislili, da sem ga že dobil. No, tudi ne bi bilo nič hudega, če ga ne bi dobil, a je le fino, da ga, se mi zdi prav v redu. Vesel sem, da sem ga dobil, vesel, da sem sploh še živ, ker veliko kolegov ni več, vesel, da sem še sploh na sceni!

                                         Več v Jani št. 43

Tekst: Miša Čermak, foto: Jaka Koren