Vinska klet Klakočar – Vissel z Bizeljskega gradu je dobro znana med poznavalci dobrega vina. Pokušine izbrane kapljice, ki jih pripravljajo, so stkale vezi z mnogimi prijatelji, ki se tja radi vračajo. Zaradi Bojanovega znanja in predanosti umetnosti vinogradništva, pa seveda zaradi optimistične Šarlote, ki si življenja sploh ne zna predstavljati drugje kot sredi vinogradov.
Novembra lani ji je možganska kap ohromila polovico telesa, marca letos je že obrezovala trto na grajski strmini, na kateri se razprostira njihov vinograd. Imajo 30 tisoč trt, desetkrat toliko, kot sta jih pred desetletji zasadila z možem. Grofica Šarlota je sicer Prekmurka, ki ji je nekoliko nenavadno ime namenila krstna botra, potem ko je nekaj časa živela v Franciji.
Šarlota je vedno sanjala o svojem vinogradu, le da je bila prepričana, da bo v Prekmurju. V Ljubljani je po študiju delala kot modna kreatorka, a ko je podedovana domačija moža klicala nazaj na Bizeljsko, je bila takoj za to, da se preselita. Kljub dediščini pa je bilo treba poiskati stanovanje.
Takratna lastnica gradu, krajevna skupnost, je bila vesela, da se bo grad z novimi prebivalci izognil nadaljnjemu propadanju. Mladi družini so pomagali pri ureditvi osnovnih prostorov za bivanje, napeljavi elektrike in vode. Šarlota se še spomni, kako hude so bile zime, ko je zamrzovala voda v ceveh, in kako hudo se je bilo odpraviti na ledeno stranišče na grajskem hodniku. A življenje v gradu, v katerega so Klakočarjevi počasi vlagali delo in denar, je bilo lepo.
Otroke iz doline je vedno vleklo k njim, hodniki podkletenega gradu s številnimi skrivališči in družbo grajskih duhov, v gradu namreč še vedno tu in tam straši, so bili zelo vabljivi. Zdaj, je nekoliko trpek v svojih besedah Bojan, domačini pridejo bolj poredko.
Zanj in za njegovo družino je grad dom, ki so si ga uredili z lastnim delom in trudom. Očetova smrt ga je močno prizadela in hkrati še okrepila njegovo namero, da ostane tu za vedno.
Šarlota je ovdovela pri 37 letih. Samohranilka s štirimi otroki. Socialna služba je takrat vztrajala, da morajo njeni otroci, najstarejši Bojan jih je imel 18, najmlajša Charlotta pa štiri, dobiti skrbnika. Na srečo je bilo to le ime na papirju. Na birokrate je Šarlota še vedno nekoliko jezna. »Preživela bom, samo pri miru me pustite,« je takrat govorila zaskrbljenim uradnikom. Najemno pogodbo za grad so imeli takrat Klakočarjevi sklenjeno z brežiško občino, ki je vmes postala lastnica gradu. Najemnino so pobirali, dela in denarja družine pa niso upoštevali, se spominjata Šarlota in Bojan. Pozneje se je celo pokazalo, da so najemnino pobirali še tudi potem, ko je bil grad že v lasti države. Prav te države, ki si zdaj od prodaje obeta dobra dva milijona evrov.
Klakočarjevi jih seveda nimajo, pa tudi če bi jih imeli, so za grad doslej dali že preveč, za svoje pravice pa se nameravajo boriti z vsemi pravnimi sredstvi in do konca.
Bojan ne skriva jeze, Šarlota se trudi, da ostaja čim bolj mirna in optimistična. Hudih pretresov si po lanski kapi preprosto ne more privoščiti. Njeni otroci, trije vnuki, številni prijatelji in 30 tisoč trt jo potrebujejo.
Grajski zidovi bi lahko povedali veliko o ljubezni, s katero grajske prostore, v gradu je 36 sob, obnovljenih in primernih za bivanje pa je le peščica, polni družina Klakočar.
Več v Jani št. 49, izid 7. 12. 2010
