Ne moreš zmagati: »Odrasteš v tem poslu in to pomeni, da ti ni namenjeno zadovoljstvo, da si uspel. Če uspeš, je to itak pričakovano. Kar ozrite se naokrog, pa boste videli, da je komaj kje kdo iz druge generacije, ki mu je uspelo. To je pravo minsko polje katastrof, neuspešnih karier in samodestruktivnosti. Javnost pa na to gleda tako, češ, saj ti ni bilo treba nič narediti za svoj uspeh. In če uspeš, je bilo pričakovano. Če pa ne, si pač kreten kot vsi ostali,«je nekoč razložil težave, ki jih imajo otroci slavnih. Čeprav je seveda res, da je v težave rinil sam.
Rodil se je (leta 1944) kot prvi otrok zelo slavnega Kirka Douglasa in ne tako zelo slavne igralke Diane Dill, ki sta imela še enega sina, nato pa sta se ločila, ko je imel starejši, Michael  Kirk Douglas, šest let. Fanta sta potem živela z mamo, pozneje pa v šolskih internatih, tako da je Michael očeta in svoja polbrata iz Kirkovega drugega zakona videval le redko.
Saj  je pridno študiral – in doštudiral – ampak vse od najstniških let je vztrajno prosil očeta, naj mu pomaga odpirati vrata v filmski industriji, oče pa se je enako vztrajno upiral. Da svojim sinovom zares ne privošči tako negotovega poklica, je rekel. Ampak seveda ni upošteval, da lahko otrokom sicer razložiš, kakšne pasti jih čakajo – ni pa nujno, da ti bodo verjeli. In bodo hoteli vseeno poskusiti. Michael je bil že take sorte. Pa Eric, mlajši sin iz drugega zakona tudi. Samo da je Michaelu uspelo, Ericu pa ne. Poražen, zadrogiran, zapit in najmanj uspešen od Douglasov, je Eric leta 2004 umrl. Nikoli ni stopil iz očetove in bratove sence.

Pustite zajce pri miru: Michaelu, ki se je na to pot podal prvi, je bolje uspevalo. Začel je skromno v majhnih filmih in uspel na televiziji z detektivsko serijo Ulice San Francisca (1972-1975), ki smo jo gledali tudi pri nas. S starejšim soigralcem (hrvaškega rodu) Karlom Maldenom sta ostala prijatelja vse do Maldenove smrti. Leta 1975 mu je oče podaril pravice za roman Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoos Nest). Michael se je preskusil kot producent istoimenskega filma. Ja, razmišljal je o glavni vlogi, ampak nazadnje se je odločil, da je prestar, in jo dal (sedem let starejšemu) Jacku Nicholsonu. Nicholson je zanjo dobil oskarja, mladi Douglas se pa tudi ni slabo odrezal, kot producent je prišel po oskarja za najboljši film. Kirk, ki se je medtem očitno sprijaznil s sinovo izbiro kariere, pa je s solzami ponosa v očeh razlagal, da je seveda ponosen na to, da je sin dobil oskarja, a še veliko bolj je ponosen na to, kako zrelo se sooča s svojim uspehom.
Michael je imel očitno nos za uspešnice (čeprav je kdaj tudi zgrešil, na primer leta 1970, ko je zavrnil glavno vlogo v Ljubezenski zgodbi, s katero je potem zaslovel Ryan ONeal) – leta 1979 je bil producent in glavni igralec odmevnega filma o jedrski nezgodi Kitajski sindrom (The China Syndrome). Še jedrske elektrarne so mu šle na roke – dvanajst dni po premieri se je zgodila razvpita nezgoda v jedrski elektrarni Three Mile Island. Bilo je čisto dovolj za uspešnico. In za pošten razmislek o jedrskih elektrarnah. Ampak njegovo srce je bilo očitno bolj pri igranju. In tudi pri tem je imel srečo, saj so se uspešnice kar vrstile: Lov na zeleni kamen (Romancing the Stone, 1984) in nadaljevanje Dragulj z Nila (The Jewel of the Nile, 1985) in isto leto še Usodna privlačnost (Fatal Attraction), ki je podarila angleščini očarljiv izraz za psihopata »bunny boiler«, po dogodku v filmu, ko (rahlo labilna) zavržena ljubica Glenn Close vrže v krop družinskega ljubljenčka zajčka. In potem je leta 1987 prišla borzna uspešnica Wall Street s slovitim sloganom »Pohlep je dober« in je Douglasu prinesla še igralskega oskarja (pa zlati globus in kup drugih nagrad). Letos je film dobil nadaljevanje Wall Street 2: Denar nikoli ne spi,  a čeprav ga je režiral isti režiser, je to precej drugačen (in veliko slabši) film. Samo Douglas je v njem še vedno odličen.
Uspešnice? Te so še vedno deževale, čeprav se je proti koncu devetdesetih Douglas počasi že začel umikati v stranske vloge, ki pa so vedno zapustile močan vtis: Vojna zakoncev Rose (The War of the Roses, 1989), Črni dež (Black Rain, 1989), pa seveda razvpiti Sharon-Stone-ne-nosi-hlačk  Prvinski nagon (Basic Instinct, 1992). V Prostem padu (Falling Down, 1993) je prepričal, da je zares dober igralec, še zadnje, ki tega niso vedeli; Razkritje, eden zgodnjih filmov o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu (Disclosure, 1994), zaljubljeno romantični Ameriški predsednik (The American President, 1995), pa ledeno spletkarski Popolni umor (The Perfect Murder, 1998), potem pa manjše vloge v Wonder Boys (1999) in Preprodajalci (Traffic, 2000).
Film It Runs in the Family  (2001) ni bil ne dober ne uspešen, prav nasprotno, pozornosti je bil deležen zgolj in samo zato, ker so v njem igrale tri generacije Douglasov, dedek Kirk, Michael in njegov sin Cameron. Najbrž so Douglasi majčkeno upali, da bo Cameron nadaljeval igralsko dinastijo, a se je pokazalo, da igralska žilica ni nujno v družini in da talent včasih preskoči generacijo.

Zasvojen z ljubeznijo: Za nekoga, ki je tako dolgo na očeh javnosti, je imel Douglas pravzaprav presenetljivo malo škandalov. Leta 1977 se je po samo šestih tednih poznanstva poročil s štirinajst let mlajšo Diandro Luker. Naslednje leto se jima je rodil edini sin Cameron, ki se je zaradi preprodajanja mamil lani znašel v zaporu. Zakon z Diandro se je obdržal kar 23 let, čeprav je bil očitno že lep čas samo na papirju. Michael ga je diskretno lomil okoli, ko pa se je šel leta 1992 odvajat od alkohola, so mu tabloidi pripisali še zasvojenost s seksom. »Časi so se spremenili in seks se prodaja. Prostovoljno sem odšel na rehabilitacijo, ker sem preveč pil, pa je neki pametnjakovič, neki urednik, rekel, oh, še ena dolgočasna zgodba o igralcu na odvajanju. Napišimo raje zasvojenost s seksom. In iz tega je nastalo Priznal je, da je zasvojen s seksom!« se je pritožil Douglas.
Diandra je potrpela. Ločitev je zahtevala šele leta 2000 (ko sta že dve leti živela ločeno), ko je že ves svet vedel, da se je Michael zaljubil v petindvajset let mlajšo lepo Valižanko Catherine Zeta Jones – osvojil jo je, se je hvalil, ko ji je že ob prvem srečanju dejal »S tabo hočem imeti otroke.«  Ločitev, ki je bila menda deveta najdražja na svetu (cenejša od McCartneyjeve in dražja od Jaggerjeve), je Diandri prinesla 45 milijonov dolarjev. Pa ji ni bilo dovolj, zdaj ga toži še za polovico denarja, ki mu ga je prineslo nadaljevanje Wall Streeta.
Douglas se je takoj po ločitvi poročil s Catherine, rodila sta se jima dva otroka, in kljub starostni razliki (imata pa zato rojstni dan na isti dan, 25. septembra), kljub temu, da je njegov tast mlajši od njega, je zakon očitno trden in uspešen. Oh, in tudi Catherine obožuje golf. Si človek lahko pri ženi želi še več?
Skoraj bi lahko rekli, da Michaelu Douglasu ne more iti nič narobe.
Skoraj.
Do pred nekaj meseci.

Ne dam se: Začelo se je kot vneto grlo, ki se nikakor ni hotelo pozdraviti. Prvi zdravnik ni našel nič, naslednji tudi ne in vsi naslednji tudi ne, dokler se ni slednjič izkazalo, da vneto grlo ni vneto grlo, temveč rakav tumor ob korenu jezika, rak grla v IV. fazi, ki se je že razširil na limfne vozle. Dobra novica je, da je v osemdesetih odstotkih primerov ozdravljiv in da Douglas ne bo ob glas ali ob sposobnost požiranja. In da je zelo trdno sklenil, da bo bolezen premagal. Po kemoterapiji in obsevanju je še šibak, izgubil je devet kilogramov in pred kratkim so ga na izletu v floridskem Disneylandu s Catherine in njunima otrokoma videli, da se je prevažal z električnim vozičkom, ampak on je poln optimizma in načrtov. Z družino namerava potovati po svetu, pripravlja tudi nov film, biografijo slovitega Liberaceja. »Po pravici povedano, tega še nisem povsem predelal,« je rekel na vprašanje, kako se ga je dotaknila bolezen. »Ko sem pregledoval statistiko, tega nisem vzel kot vprašanje življenja ali smrti, na to sem gledal le kot na bolezen, ki jo moram preboleti, zato pač nisem ril po dnu svoje duše, da bi videl, kaj je tam.« In z nasmehom dodal: »A seveda se postavi vprašanje smrtnosti.«
Šele januarja bo pregled pokazal, ali se je tumor umaknil, ali je bolezen zares premagal, pa bo jasno šele čez nekaj let. Medtem pa Douglas v javnosti nikoli ne pokaže, da ga je bolezen zdelala. Ja, hudo je bilo, priznava, a vedno s prešernim nasmehom. Pred časom je gostoval v Lettermanovi televizijski oddaji in ko ga je gostitelj vprašal, kako to, da mu ni nič videti, da se bojuje s hudo boleznijo, se je Douglas široko nasmejal. »Ker sem na odru,« je rekel.