To, da se zna mogotec Ivan Zidar izviti iz še tako hudih težav, potrjuje zgodovina. Celo desetletje trajajoča gospodarska in politična kriza v nekdanji skupni državi ter tranzicijska depresija mu nista mogli do živega. Ob podpori vplivnih (predvsem političnih) osebnosti mu je vedno uspelo izpeljati vse, kar si je bil zamislil. Zlahka je premagoval vse mogoče ovire, saj je znal s prijemi, ki jim danes moderno pravimo mreženje, izvleči ogromno koristi in jih potem vzidati v uspeh družbe SCT. Najpogosteje je ob kozarčku v katerem od lokalov izkoristil človeške slabosti (kot je pohlep) in tako skoraj vedno dosegel vse, kar je hotel.

Prepričan je, da na svetu ni človeka, ki se ga ne bi dalo pridobiti za prijatelja. Ta ljubitelj boksa in nogometa prav nič ne skriva, da je za ta namen včasih uporabil tudi svoje pesti. Najmanj eno od okoli tridesetih stavk, kolikor jih je preživel v svoji karieri, je menda končal tako, da je nokavtiral sindikalista, druga pa se je končala tako, da je delavca, ki se je uprl njegovemu ukazu, naj pridejo na delo uro prej in zloščijo delovne stroje, po obrazu namazal z blatom. Ivan Veliki dejstvo, da hitro povzdigne glas in se v hipu razburi, opravičuje s tem, da se mu po žilah pretaka krvna skupina B1, ki jo sam imenuje »ena od tistih muslimanskih krvi«. Kaj naj bi to pomenilo, je težko ugotoviti, kajti kadar si Zidar nekaj sezida v glavi, nikomur ne dovoli, da bi to – z nasprotovanjem, dejstvi ali kakršnokoli razlago – porušil.

Več v Jani št. 50, 14.12.2010 

* »Sem pravi Slovenec. Kot dober gospodar sem vedno delal v korist Slovenije in Slovencev.«

* »Veste, kje se jaz najbolje počutim? Ko grem med svoje delavce in z njimi spijem kozarec cvička.«

* »To, da tako živali kot ljudje potrebujejo vodjo, pa najbrž veste.«

* »Delati ne bom nehal. Moj oče je bil, ko je umrl, star devetdeset let. Petkrat je bil obsojen na smrt, pa je umrl naravne smrti. Do zadnjega je delal. Jaz pa sem sin svojega očeta.«