Nežen, prijazen, topel, a hkrati neomajen in odločen. Poln idej, ki jih vedno uresniči, v pogovoru odprt (tudi kadar spregovori o težkih trenutkih in alternativnem zdravljenju) in brez dlake na jeziku, njegov cilj je uspeh. Dosegel ga je večkrat, vsakič drugje: ukvarjal se je s fotografijo, bil je glasbeni menedžer, v Slovenijo je pripeljal znamenite priponke, tiskal je plakate. Čeprav se je kot otrok bal letal, je v osemdesetih postal jadralni pilot, v Slovenijo pa pripeljal alternativno letalstvo. V mali garaži, kjer je začel sestavljati zmaje, se je začela zgodba o uspehu, znana pod imenom Pipistrel. Vrsto prestižnih priznanj, letalskih in podjetniških, letos dopolnjuje pariško priznanje za najinovativnejše podjetje v Evropi. Aplavz za Iva Boscarola!

Pariško priznanje za najinovativnejše podjetje v Evropi je prva taka nagrada za slovensko podjetje in zadnji sladkorček na vaši torti uspeha.
To je nagrada tudi za Slovenijo, ki si jo težko zamisliš še v sanjah. Prišli smo v klub biserov, kot sta Siemens, Nokia – takšne nagrade še nima Nemčija, nima Italija, nima Francija: ko so jo lani dobili Angleži, se je njihova vlada v izjavi za javnost zahvalila in se pohvalila, kraljica je sprejela predstavnika družbe. Mislim, da bi bilo za slovensko inovativnost, za potrditev gospodarstvu, da delamo prav, pošteno, da bi se vsaj minister za gospodarstvo, če že ne predsednik vlade, spomnil in poslal čestitko. A je ni bilo. Deklarativno v Sloveniji inovativnost podpiramo, a v praksi stvari razvodenijo: gospodarstvo je bilo vedno prepuščeno samo sebi. Predsednik države je v 20 letih podelil več kot devetsto priznanj za zasluge za narod raznim diplomatom, ki so obiskali Slovenijo,  športnikom, znanstvenikom, gasilskim društvom, celo neki ravnateljici za dobro organizacijo proslave – gospodarstvenikov, ki so ponesli ime Slovenije v svet (poglejte samo jadrnice bratov Jakopin!) in so ambasadorji Slovenije, pa med njimi ni! Nekaj časa boli, nato pa si rečeš, da očitno podjetniki pripadamo kasti najbolj osovraženih ljudi v državi, da smo vsi tajkuni, nujno zlo, ki mora polniti državni proračun!
No, ljudje vas zagotovo ne vidijo tako!
Vse to kreira neko sliko. Ko se bodo tudi naše pozitivne zgodbe preselile na naslovnice, bomo lahko tudi v Sloveniji začeli razmišljati, da bomo nekoga počasi spravili do tega, kar je Finska naredila z Nokio, Švica z Milko … Da bomo ponosni na to, kar delamo, in na naše ljudi. Francozi so vsi Napoleoni! Brez priznanj in samopromocije ni nič, vem, da je veliko izumiteljev umrlo revnih! Dandanes za to, da ste uspešni, potrebujete pet stvari: da imate lasten inovativen izdelek ali storitev; da imate razvoj; zadovoljen in motiviran kolektiv – če so delavci zadovoljni, je izdelek dober, če so delavci motivirani, je izdelek inovativen; lastno blagovno znamko – redki smo, ki jo imamo, prinaša pa dodano vrednost in solidne plače za pošteno delo, a v Sloveniji ni bilo še niti enega razpisa za blagovno znamko; in lasten trg, ki prinaša nazaj denar za razvoj. Če ena od teh petih stvari pade, je konec in to se je v Sloveniji pokazalo, naš trg se je sesul, ko smo izgubili Jugoslavijo, zdaj se nam sesuva gradbeništvo, ker gradbinci niso sposobni delati niti doma: pri nas je življenjska doba avtoceste tolikšna, kot je v tujini garancija zanjo! Na koncu pa se vse konča pri ljudeh; če delavec ni vrednota, je zgodbe o uspešnosti hitro konec!
Kaj ste po astrološkem znamenju?
Ojoj (zastoka), najbolj tečno – oven! Oven mora imeti nad seboj vedno preveč izzivov, vedno mora delati, se ne ustavi. Dolgo sem se spraševal, kaj je narobe z menoj, dokler mi ni hčerka rekla, zakaj se sekiram, če sem pa oven. In potem mi je bilo jasno. Sem trmast, ja, trma je pomembna v poslu: ko se z njo navadiš živeti, greš kot buldožer, in tudi če so cilji postavljeni visoko, previsoko, si navajen, da jih dosežeš. Če pa se to ne zgodi, te lahko kakšen neuspeh zelo močno sesuje. In to se je zgodilo edinkrat ob bolezni moje pokojne partnerke – takrat sem bil popolnoma nemočen.
Niste mogli pomagati?
Nisem. Veste, uspeh je pri ovnu postavljen zelo visoko, zato sem bil do konca prepričan o uspešnosti terapij. Meni niti denar niti kaj drugega ne pomeni tako veliko kot uspeh.
Tudi na področju umetnosti?
Tudi, sem zelo umetniški tip, tudi slikal sem, ne le fotografiral – hči je to podedovala po meni. Vse, kar sem delal v življenju, sem želel početi na najboljši možen način, vedno sem si postavil izredno visoke cilje. Ko sem se ukvarjal s fotografijo, sem razstavljal po vsem svetu, ko sem se ukvarjal z organizacijo koncertov, sem vozil skupine iz Londona, ko sem šel v politiko, sem pristal kot svetovalec predsednika vlade. Je pa res, da me povsod spremlja ta moj karakter, tudi umetniška žilica. Ne nazadnje, vsa naša letala so oblikovno najnežnejša na trgu – v osnovi sem zelo nežno bitje, čeprav me mediji slikajo drugače.
Delate po občutku, intuiciji?
Sodelavcem pravim, da bomo takole, čez palec (ga pokaže), imeli ob koncu leta milijon dobička (smeh) – pa je recimo samo trideset tisoč razlike (smeh). Imam ta občutek in ga po navadi zelo čustveno tudi povem. Za vsem, kar rečem, stojim, nobene svoje izjave ne obžalujem. Nikomur nisem nič dolžan, nisem član nobene stranke, zato lahko povem, kar mislim – te pravice si nočem vzeti. Toda delujem tako, da pogledam, kaj na trgu manjka, kam gredo trendi, in poskušam to razviti. Sem eden redkih Slovencev, ki od svoje inovativnosti tudi živim. Da, imam intuicijo in jo tudi upoštevam.
Uporabljate kakšne posebne metode koncentracije, razbremenitve?
Ne. Ženske se šalite, da lahko delamo moški le eno stvar naenkrat, če že delamo dve, je to gledanje televizije in pitje piva (smeh). Moram reči, da se mi zelo težko zgodi, da delam ali razmišljam samo o eni stvari, je pa res, da imam dolg dan in zato več izzivov pred seboj, ki jih lahko uresničim. So pa seveda trenutki, ko si privoščim odklop na dva načina: rad imam tajsko masažo z olji, sprostim se in razmišljam pa tudi takrat, ko sem na dolgih čezoceanskih poletih. Takrat lahko delam, s seboj imam po navadi notebook ali papir in takrat zapišem ideje. Sicer sem bolj človek, ki sprejema tehnologijo, na telefon se vedno javljam, razen kadar sem na letalu, na masaži in včasih, ko hčerki ukradem motor ter grem na vožnjo (nasmeh).
Ne pozabljate nase, ne skrbite le za druge, ampak tudi zase?
Imel sem to srečo, da sem imel dve mami: moj oče je bil tako nežna duša kot mama. Jaz sem bil malo nenačrtovan otrok, oba starša sta bila že krepko v letih, ko sem se rodil, in oba sta se mi zelo posvetila. Ta nežnost se me je prijela. Ne nazadnje nisem šel študirat slikarstva v Benetke, pa sem si želel, a starša sta bila že stara in sem se odločil ostati doma. Prijela se me je nežnost, in ja, nežen sem tudi do sebe. Mislim, da je to pošteno, dobro, saj imam lahko takšen odnos tudi do drugih, do kužkov, sodelavcev. Ali ni pošteno, da imajo delavci v podjetju take razmere, kot bi si jih sam želel, če preživijo pol življenja v njem?
Celo nujno za uspešnost, a takšen način ni v modi.
(Odločno) Japonci so najbolj kapitalistična država na tem svetu, a so prvi ugotovili, da bo izdelek dober, če bodo delavci zadovoljni! Pred sedmimi leti sem od Toyote odkupil njihov sistem za vodenje podjetja: od tega, da si morajo delavci sami urediti delovno mesto in da sami čistijo, do tega, da imamo sistem z nagrajevanje idej! Če je delavec zadovoljen – zmagate! Hotel sem si dokazati, da sem lahko uspešen, a ne na račun delavcev in okolja. Naše podjetje je energetsko samozadostno zaradi uporabe obnovljivih virov – če sem lahko uspešen jaz, lahko to naredijo vsi. Res pa je, da je vedno treba postaviti vrstni red vrednot. In povem vam, da človek konec koncev potrebuje ene hlače, je lahko petkrat, desetkrat na dan – in se preobje, več pa ne potrebuje. Če pride človek v zadovoljen kolektiv, je to vredno več kot jahta.
Niste mahnjeni na prestiž?
Nikakor! Z nobeno težavo ne sedem v katrco, tudi svečane obleke težko prenašam in tudi takšne družbe ter sprejeme. V svoji glavi se dobro počutim, zadovoljen sem sam s seboj in ne briga me, kako me jemljejo ljudje. In tudi me ne briga, kaj pišejo po forumih: če si želim sprostitve, jih berem na svoj račun (smeh).
Po vsem, kar sem prebrala o vas, se zdi, kot da vam je življenje teklo gladko in prijazno.
Nikoli! Zadnjih trideset let imam, tudi v poslu, krizo vsak dan. Sicer sem študiral ekonomijo. Ko sem bil na praksi v Fructalu in sem za diplomsko nalogo razdelal prodajo v Makedonijo, kjer še niso bili prisotni, zlasti se mi je zdela strateška prodaja vode, so se mi vsi smejali, češ, prodajal bi vodo, pa sem si rekel, da v takšni firmi nikoli ne bom delal. Ker bi se pet let sekiral, nato pa postal neambiciozen kot vsi drugi. Odločil sem se za svoboden poklic, to je bila moja prva kriza – šok je bilo živeti vsak dan od svojega dela in ne od redne plače. Šok je bilo tudi preživeti in iskati tržno nišo – pa je v Ljubljani še šlo, ker sem šel vsak dan v Platano, tam je bilo zbirališče poslovnežev, ki so potrebovali fotografa, a ko sem prišel v Ajdovščino k bolnim staršem, po treh tednih ni bilo več posla. In sem organiziral koncerte, videl, da je vedno težava s plakati, pa sem se lotil sitotiska, ne da bi o tem kaj vedel: šel sem v Italijo, kjer prodajajo barve, in jim rekel, naj me naučijo, če želijo, da kupujem barve. In so me, čez pol leta sem tiskal plakate za halo Tivoli, Pinki Beograd, zagrebški Dom sportova,  ročno, ker še nisem imel stroja … Nato sem v Londonu videl priponke in z njimi preplavil trg, imel sem tiskarno pisarniškega materiala, pa se je posel sesul čez noč, ker so prišli tiskalniki. In sem se lotil motornih zmajev, čez nekaj let se je sesulo čez noč tudi to: neki terorist je z  našim rabljenim zmajem, ki ga je bil kupil v Nemčiji, samomorilsko pristal v izraelski kasarni – še danes v Izraelu nisem zaželen! Zadnjič mi je rekel neki policist, da toliko, kot je mene preklel, ni še nikogar, ker je moral na sosednjem podstrešju cele noči ždeti na mrazu in, kot se je izrazil, čakati, kdaj bom nehal babe preganjati, saj je moral zapisati, kdaj sem se ponoči vrnil domov (smeh). Ja, okrog mene se vedno nekaj dogaja, kriza, a ne?

Več v Jani št.50

Tekst: Miša Čermak, foto: Šimen Zupančič