Kaj dela Bond v prostem času: Trije Larssenovi dokončani romani, Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo, so lani postali filmi v švedsko-dansko-nemški koprodukciji (in so te dni vsi trije na ogled tudi pri nas, če vas mika larssenovski maraton), Hollywood pa že pripravlja svoje verzije filmov. Režiral bo David Fincher, glavno igralko še iščejo – se jim menda vneto ponuja kopica precej znanih imen – glavno moško vlogo pa je dobil Britanec Daniel Craig. Zdaj ima čas, kajti studio MGM, ki snema Bondove pustolovščine, nima denarja za novega Bonda.
Kdo tam tipka? Karl Stig-Erland Larsson se je rodil leta 1954 v severni Švedski. Starši so se preselili v Stockholm, a so bili tako revni, da so enoletnega Stiga poslali k maminim staršem na sever. To je bilo takrat nekaj popolnoma običajnega, je pozneje pojasnjeval Stigov oče Erland, »vsi naši vrstniki so živeli v podobnih okoliščinah«. Fantiča, ki je k starše obiskoval le med počitnicami, je vzgajal dedek Severin, vnet antifašist, ki je vnuku vcepil svoje vrednote. Po dedovi smrti se je devetletni Stig preselil k staršem, pri hiši pa je bil že tudi takrat petletni mlajši brat Joakim.
Pri dvanajstih so Stigu kupili pisalni stroj in od takrat pri hiši ni bilo več miru, sosedje so se pritoževali zaradi nenehnega tipkanja, in je oče mlademu pisatelju najel sobico v sosednji kleti. »Po tistem ga sploh nismo več videli,« je povedal, »gor je prišel samo še jest in se pogovarjat o politiki.« In napisal je svoj prvi roman. Ampak takrat – in še dolgo potem – ga je zanimala znanstvena fantastika.
Pri sedemnajstih je odštopal v Alžirijo in potem je pomival posodo in prodajal svojo obleko da je lahko kupil vozovnico za domov. Po obveznem 14-mesečnem služenju vojske se je spet vrnil v Afriko, tokrat v Etiopijo, in eno leto uril eritrejske upornice v ravnanju z minometom. Mi femnistke moramo pač držati skupaj. Šele vnetje ledvic ga je prisililo, da se je vrnil na Švedsko.
Na novinarski fakulteti ga niso hoteli, pa se je zaposlil kot grafični tehnik pri časopisu. Delal je ponoči, podnevi pa je pisal za britansko antifašistično in antirasistično revijo Searchlight in bil leta 1995 tudi soustanovitelj švedske verzije, imenovane Expo, ki preučuje in razgalja desni ekstremizem. Desničarske organiazcije so ga uvrstile na sezname svojih najhujših sovražnikov.

Mi feministke: Zdi se, da so se mu vse stvari, ki so pomembno vplivale na njegovo življenje, zgodile že precej zgodaj: pri petnajstih je bil priča skupinskega posilstva in vse življenje ga je žrlo, da ni posredoval. Nasprotoval je vsemu nasilju, še posebej nasilju nad ženskami.
Pri osemnajstih je spoznal Evo Gabrielsson, ki je bila 32 let, vse do njegove smrti, njegova partnerka, čeprav se nista nikoli poročila.
V začetku dvajsetih se je iz Stiga preimenoval v Stiega (ki se popolnima enako izgovarja) da ga ne bi mešali z njegovim prijateljem Stigom Larssonom. Takrat še nobeden od njiju ni bil znan, ampak precej prepričana sta bila, da bosta zaslovela, pa sta sklenila, da si bo eden od njiju spremenil ime, da se izogneta zmedi. Stieg je pravil, da je o tem, kateri se bo preimenoval, odločil met kovanca, čeprav je tisti drugi Stig brez e, ki je tudi postal znan avtor, to vedno zanikal.
Nikomur se ni pustil zastrašiti, bil pa je zelo previden. Z Evo se nista nikoli poročila, ker morajo po švedskem zakonu biti naslovi ljudi, ki se hočejo poročiti, dostopni javnosti, Larsson pa je svojega prikrival. Rolete v njuni hiši so bile vedno spuščene, nikoli nista šla skupaj iz hiše in v restavracijah sta vedno sedela tako, da je vsak od njiju opazoval en vhod. Larsson je celo napisal priročnik za novinarje, kako ravnati, kadar jim grozijo.
Nazadnje ga je izdalo njegovo lastno telo – ubil ga je srčni napad. Vse življenje je bil deloholik, pokadil je po 60 cigaret na dan in nikoli, prav nikoli ga niso zalotili s krožnikom zelenjave, živel je od hitre hrane. Ko dvigalo v službi nekega novembrskega dne leta 2004 ni delovalo, se je peš povzpel sedem nadstropij do svoje pisarne na Expu, tam pa se je zgrudil. Kolega poroča, da so bile njegove zadnje besede: »Saj jih imam komaj 50, za božjo voljo!«
Saj.
Evo, ki se po njegovi smrti dolgo ni mogla pobrati, je njena sestra poskušala potolažiti: »Se pa vsaj ni zgodilo tako, kot si se bala, da se bo, in ti zdaj ni treba nekoga do smrti sovražiti.«

Naj pravi Shakespeare dvigne roko: Bil je avtor in soavtor več knjig o ekstremni desnici, leta 2002 pa je začel pisati prvo kriminalko iz serije, ki naj bi, tako je računal, obsegala deset knjig. Pisal je po službi, ob večerih. Za sprostitev, a je tudi računal, da mu bodo knjige prinesle dovolj denarja za mirno starost. Zaslužek od prvih treh je bil za njiju z Evo, preostalo pa je nameraval podariti dobrodelnim organizacijam.
Junak romanov, novinar Mikael Blomkvist, je zelo podoben Larssonu, samo spolno življenje literarnega junaka je precej bolj razgibano kot je bilo pisateljevo. No ja, je rekla njegova partnerka Eva, »na nek način je pač moral biti zanimiv, brez tega bi bil samo senca ob Lisbeth Salander, kar je tako ali tako bil.« Junakinji je ime Lisbeth, tako kot žrtvi tistega davnega posilstva, ki je ni rešil. Tudi Lisbeth iz romana je žrtev posilstva. Le da ona ne potrebuje moškega, da bi jo reševal. Nekoč je rekel, da je Lisbeth pravzaprav odrasla Pika Nogavička, kot si jo on predstavlja.
Ampak zadeve imajo grdo navado, da zbezljajo po svoje, in so naredile natanko to: po treh romanih in slab mesec ali dobrih sto strani pred dokončanjem četrtega je Larsson umrl. Še pred izidom romanov (prvi je izšel leta 2005), pred prvimi uspehi, pred mednarodno slavo. Vse to se je zgodilo po njegovi smrti – tudi debate o tem, kdo je v resnici napisal trilogijo. Vsi očitno niso mislili, da je Larsson sposoben pisati fikcijo. Prijatelj, ki mu je povedal, da namerava pisati romane, je planil v smeh. Drugi mu je rekel: »Stieg, ti po mojem nisi za literaturo.« Nek bivši kolega je celo javno trdil, da je bil Larsson preprosto preslab pisec, da bi lahko napisal romane. Njegova knjižna urednica Eva Gedin pa pravi, da je dobro pisal, za njim ni bilo treba popravljati, samo krajšati. Le pri eni stvari si ni dal nič dopovedati: vztrajal je pri svojih ne preveč privlačnih naslovih. Naslov prvega romana v švedščini je Moški, ki sovražijo ženske (v angleščini pa Dekle z zmajskim tatujem), drugega Dekle, ki se je igralo z ognjem (enako v angleščini), tretjega pa Razstreljeni grad v oblakih (angleško Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo).
Če knjig Larsson ni napisal sam, kdo bi torej lahko bil avtor? Je to Eva Gabrielsson, ki je sicer arhitektka, a menda dobro piše? Eva je bila precej skrivnostna, ko so jo vprašali, ali bi lahko rekli, da je Larsson pravi avtor romanov. »Ne bi rekla, da bi lahko to trdili. Vsekakor pa jih je sam napisal – to lahko rečem.«

Ne dam: Po njegovi smrrti so našli staro oporoko iz sedemdesetih, v kateri vse svoje premoženje zapušča socialistični stranki. Ker pa ni overovljena, je neveljavna, zato sta po švedskem zakonu, ki zunajzakonskih partnerjev ne priznava kot dedičev, vse podedovala Larssonov oče Erland in mlajši brat Joakim. Čisto vse – denar, avtorske pravice, celo polovico stanovanja, v katerem je Stieg živel z Evo. Ampak Eva, ki je v bitki,ki se je bila tudi preko časopisov in tabloidov, uživala vse simpatije javnosti, je imela asa v rokavu. Pravzaprav asa v računalniku – ima namreč prenosni računalnik, v katerem je Larssonovov nedokončani četrti roman. In verjetno, ugibajo, tudi sinopsisa ali celo deli teksta za petega in šestega.
Larssona sta Evi dala nespodobno ponudbo – v zameno za računalnik bi ji prepustila stanovanje. Eva je rekla ne, tako kot je rekla ne precej skromni vsoti, ki sta jo potem ponudila. Pod pritiskom javnega mnenja sta ji potem prepustila vsaj stanovanje. A zdi se, da nobeni strani ne gre za denar. Oče in brat, čeprav sta zdaj multimilijonarja, še vedno živita skromno. V laseh so si predvsem zaradi pravice upravljati s Stiegovo literarno zapuščino. Eva ni čisto gladka, sta v intervjujih namigovala Larssona, ona pa pravi, da sta nesojeni tast in svak, povsem odtujena od Stiega, slaba upravitelja njegove zapuščine, ki sprejemata napačne odločitve in delata škodo. Pogajanja še vedno tečejo, čeprav obe strani še komaj govorita med seboj. Eva jima nedokončanega romana – ali romanov, Larsson je namreč običajno pisal več knjig hkrati – noče prepustiti. Upa, je rekla, da četrti del ne bo nikoli objavljen.