Šestnajst let je imel vitek fant črnih las s kitaro v roki in ognjem v očeh, ko sem ga prvič slišala igrati klasično kitaro. V sebi je nosil morje sanj, zapisanih v neskončnost not in besed. Molčal je in pozorno poslušal starejše od sebe, srkal zven besed, smeh dovtipov, nagajivost glasbe. In se učil. Dve leti zatem je izdal prvi cede. Petindvajset let po prvem srečanju sedi pred menoj vitek moški blizu srednjih let, brez kitare v roki (enajsti cede izide zdaj) – z ognjem v očeh. In še vedno zna in želi kljub uspehom, ki so ga zasidrali med zvezde stalnice slovenskega glasbenega neba, poslušati. In razmišljati, se učiti in čutiti. Tudi sanjati in sanjariti: o glasbi, ki ji naš čas ni preveč naklonjen, o ljubezni in strasti, o izmuzljivih sanjah, pa spet o glasbi – ker je ljubezen za vse življenje.
Pri osemnajstih prvi cede, po devetnajstih letih popa je tik pred izidom enajsti – mimogrede, pesem Punca se že vrti. Spreminjaš se, tvoja glasba zori, a zdi se, da tvoje bistvo ostaja enako.
Zagotovo, karakter človeka in doživljanje okolja nosiš v sebi in se spreminja zelo malo. Pri meni je bilo tako, da sem z veliko volje in dela izpilil to, kar je bilo prej nekakovostno: ko si mulec, si hitro zadovoljen, samo da si v časopisu. Ko se to zgodi, veliko ljudi pade na testu in si reče, da so frajerji, in pozabijo pogledati ter se vprašati, ali so sploh dobri.
Ti nisi padel – zakaj?
Morda zato, ker sem dal skozi šolo klasične glasbe, nato še džeza, ta moment zaslepljenosti je bil krajši, ker sem se zaradi klasične glasbene izobrazbe in znanja le vprašal, ali je dovolj dobro to, kar delam (nasmeh). Že zato je bila šola dobra, čeprav ni pogoj, da si dober; a da ti disciplino, vztrajnost, kitaro sem vadil po osem ur na dan. Videl sem, da moram vaditi petje, in sem štiri, pet let vadil vsak dan.
Pa si si rekel: nočem v klasiko, želim peti, želim biti zvezda?
Ko sem imel osemnajst let, sem si verjetno rekel to, zdaj pa me fascinira celota pesmi: glasba, besedilo, v kakšen ritem bo oblečena pesem, kakšna bo barva zvoka. Kadar pišem pesem, že vem, kako se bom gibal na odru, lahko vidim tudi video! Bolj me torej fascinira producentsko in avtorsko delo kot biti virtuoz samo na enem področju! V virtuoznosti ne vidim čustev, to je dril!
Hecno, kako so zate, ovna po horoskopu, pomembna čustva, ki so gibalo življenja in tudi ustvarjalnosti. Kaj je bistvo pesmi?
Besedilo! Zame je dober pevec tisti, ki mi zapoje besedilo tako, da mu verjamem in da se v meni nekaj zgodi. Tudi kadar produciram druge, so včasih presenečeni, kadar super zapojejo, pa jih vprašam, ali vedo, kaj so zapeli. Pomembno je, kateri besedi v stavku daš največjo težo.
Če bi lahko izbral najmočnejšo besedo, bi to bila …
Uf, to je pa zelo težko (razmišlja) … Meni se zdi zelo lepa beseda rad. Veliko zajema: lahko rečeš rad te imam nekomu, v katerega si zaljubljen, lahko rečeš prijatelju, svojemu kužku, lahko rečeš tudi – joj, kako rad imam biftek (nasmeh).
Pa si zaljubljen?
Ne (odločno)! Verjetno nisem zato, ker imam za seboj dvajset let adrenalinskih šokov in »šotov« (doz, op. a.) in sem stalno v tem stanju, v katerem se težko zgodi kaj, kar bi to preusmerilo.
Si ne želiš?
Ne, ni to. Malo me skrbi, da se sprijazniš s tem, da imaš nekoga rad, da ti veliko pomeni, da mogoče na del svojega emocionalnega bitja daješ dušilec. A ko je človek malo starejši, je pomembna tudi sigurnost: malo veš, da lahko zboliš (nasmeh), da gre lahko kaj narobe (smeh).
Iskrico še čakaš, še tiči v tebi kot želja?
Zame je to tako težko …, ker se mi ta iskrica zgodi, kadar napišem tekst, ki mi je všeč. Če zelo intenzivno doživljaš okolje, se ti lahko zgodi ta iskrica ob filmu, ki ga gledaš.
Zdaj zveniš, kot da imaš tristo petdeset let – vdan v usodo.
Jaah, upam, da ne. Ogenj sem v smislu, da želim stvari izpeljati res dobro: po toliko letih glasbe, polnih dvoranah in novem cedeju, ki prihaja februarja ali marca, bi bil lahko bolj »skuliran« in umirjen, a sem bolj pikolovski, zajeban do sebe in do muzike kot kadarkoli prej! To je že obsedno stanje: za eno pesem lahko naredim deset miksov, pet masteringov: mastering za eno pesem sem poslal v Milano k človeku, ki ima tri grammyje, pa je bilo super, a ne čisto tako, kot sem želel; pa sem poslal še v New York k človeku, ki dela za Bon Jovi in ACDC, pa še nisem bil prepričan; nakar sem šel z Matjažem Zupanom v studio in sva štiri, pet noči obdelovala pesem ter prišla do tega, kar mi je všeč.
Glasba je tvoja največja ljubica, je ljubezen, ki se ji predajaš ves?
(Skrajno resno) Popolnoma!
Več v Jani št. 2
Tekst: Miša Čermak, foto: Šimen Zupančič
