Če kdo dvomi o Domnovi priljubljenosti in prepoznavnosti, naj se z njim sprehodi po mestnih ulicah. Med fotografiranjem je mimo nas primarširalo precej skupin šolarjev in mali obrazi so se v hipu razsvetlili, ko so ugledali znanega igralca. »A ni to un iz Ja, chef!« Pa iskreni vzdihi: vau!
Tako je moje prvo vprašanje, ali morda na ulici občuti vrnitev Ja, chefa na redni spored komercialne televizije, v hipu dobilo odgovor. »Prepoznali so Miho iz serije, ki ne bi imel tako puhastih las, kot jih imam jaz, ampak – da, če si v dnevni sobi vsak večer, si mnogim domač.« To mu ni v breme, večinoma gre za luštna srečanja, le včasih ga takšno ogovarjanje malce zmoti. »Ampak to je moja težava, niso za to krivi drugi. To se zgodi zelo redko – takrat, ko se ne počutim ravno kot javna oseba.«
Kako se je v teh letih, odkar stopate po različnih odrih, publika spremenila? Kaj opažate?
Zaznavam spremembo od prve monokomedije, ki sva jo z Matejem Mijatovićem naredila (Zapornik št. 323) pred desetimi leti. Takrat sem videl, da so ljudje od mene pričakovali stand up in bili nato zmedeni, ko so dobili zgodbo, lik, igro. Zdaj pa so že pripravljeni, da bodo videli mene in zgodbo, ki jo bom povedal. Pridejo se nasmejat, hkrati pa jim dam misliti. Žigolo preko humorja in zbadljivk pride v naše mehko bistvo, kjer nas pomasira in tudi malo okrca.
Spomladi ste slavili 40 let. Je to za vas življenjska prelomnica ali ne delate obračunov vsakih deset let?
Pri 30 nisem tako zelo občutil sprememb pri sebi ali pa nanje nisem bil pozoren, kot sem sedaj. Bral sem, da se pri 40 začnemo bolj obračati v duhovnost, resnico, iščemo ljubezen in razumevanje do sebe. Ne bi rekel, da sem se ravno obrnil v duhovnost, sem pa začel bolj poslušati sebe. S tem je povezana tudi meditacija, saj mi koristi, pomaga pri koncentraciji, umirjenosti, služi inventuri samega sebe. Predvsem pa sem ugotovil, da mi ne ustrezajo več podobne stvari kot pred petimi leti, da me zabavajo in mi dajejo mir druge reči – v tem čutim razliko. Nekateri me dražijo, češ da sem se postaral – da, res je, če leta tečejo, se staraš. Ampak v tem ne vidim socialne smrti, kot sem slišal – staranje naj bi na družbenih omrežjih pomenilo socialno smrt. Meni se to zdi brez zveze. Kot otroci oziroma mladostniki smo vedno radi poslušali starejše, kakšne zgodbe pripovedujejo, jih opazovali, gledali gube na njihovem obrazu, sive lase – v teh gubah je bilo življenje, ki nas čaka, v njih se je skrivalo celo bogastvo!
Ste o tem že takrat tako razmišljali?
Kot otrok predvsem opaziš razliko med tvojim staršem in starim staršem – kako govorijo, kako se gibljejo. Morda o gubah kot zemljevidu življenja res razmišljam šele zdaj in nikakor ne trzam ob tem, če mi kdo reče, da sem že star. Ni panike, sem pa star.
Joj, s 40-letnikom se pogovarjam o starosti, malo naju je zaneslo ...
Morda sva res zašla, ampak tega zabavljanja o starosti sem se kar naposlušal. Tudi zaradi tega, ker precej sodelujem z mlajšimi, na primer 20-letniki. Ampak če nekateri dramatizirajo o starosti pri 30, ne vem, kam bo v taki maniri šlo naprej? Tako kot moraš danes postati milijonar do 30., boš čez nekaj let moral to postati pri 20?! Ljudje tukaj nismo ustvarjeni za take izzive, se mi zdi.
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
