Stewart je bil za mnoge v več pogledih precej nenavaden otrok. Od rojstva je bil jasnoviden. »Videl sem energije, te so se pojavljale kot nekakšno gibanje, avre, občutki ljudi, duhovi. Se spominjate filma Šesti čut? No, nekako tako je bilo to videti, samo brez hollywoodskega blišča,« se smeji zgovorni, elegantni Anglež. Na njegovo življenje in videnja je gotovo vplivalo tudi okolje, v katerem je odraščal, njegovi starši so bili namreč kraljevi služabniki, živeli pa so v dvorcu iz petnajstega stoletja. »V njem je bilo le malo ljudi, zato je bilo običajno zelo tiho. Na njegovih velikih hodnikih in galerijah so se bohotile slike znanih svetovnih umetnikov, to je bilo pravzaprav moje otroško igrišče in sem ga imel rad.« Včasih je kakšna podoba stopila iz slike in mu kaj namignila – mama, njegova zaščitnica, mu je verjela, strogi oče pa o tem ni hotel niti slišati. »Mislil sem, da vsi vidijo svet tako, kot ga jaz.« A kmalu je začel spoznavati, da je drugačen. Živel je v svojem svetu, govoriti se je naučil šele pri petih letih, brati pa pri dvanajstih – dotlej te veščine nikakor ni mogel osvojiti, naj se je še tako trudil. »Potem sem v pevskem zboru note nekako povezal z besedami in končno se mi je posrečilo.« Zaradi teh težav so mu govorili, da v življenju ne bo nikoli ničesar pametnega napravil. »Če otroku kar naprej govoriš, da je niče, začne to verjeti,« pravi. Čeprav nikoli ni podvomil o svojih intuitivnih in jasnovidnih sposobnostih, se je z leti naučil, da o tem ni razlagal ljudem, ki tega ne razumejo. »To je tako kot pri Harryu Potterju – o čarovniji ne govoriš nejevernim.«

Več v Jani št. 2, 11.1.2011