V otroštvu si je želela svojega ljubljenčka. A ker domači temu niso bili naklonjeni, si je prvega psa kupila sama pri devetnajstih letih, ko se je odselila: labradorko, takrat še precej neznano pasmo v Sloveniji. Njena prava kinološka pot pa se je začela, ko je pred devetimi leti k njej prišel mešanec Orion. Takrat  se je izobrazila za inštruktorico. Po prejeti licenci na Kinološki zvezi Slovenije je najprej delala v kinološkem društvu, potem pa je kot druga v Sloveniji registrirala podjetje za sprehajanje in oskrbo psov na domu CityDog, zadnji dve leti ima tudi svojo šolo in poligon za šolanje psov. A vse pogosteje jo kličejo na pomoč lastniki psov, ko si obupani zaradi vedenja svojih ljubljencev sami ne znajo več pomagati. 
Ne znamo postavljati meja. Kmalu je opazila, da se nekaterim psom ni mogla približati. V tuji literaturi je začela študirati psihologijo psov in kmalu je začela opažati napredek. Znanje je začela prenašati na svoje tečajnike. »Največ pa sem se učila na izkušnjah. V zadnjih petih letih sem gotovo sprehajala okoli tristo psov in videla, da moj način deluje.« Ogromno psov je bilo nervoznih. »Ne znajo se umiriti, ker jih tega ni nihče naučil.« Če lastniki, recimo, pridejo z njimi v lokale, se psi povzpenjajo po ljudeh, vseskozi zahtevajo pozornost, prosijo za hrano. Najpogostejša napaka, ki jo pri svojih ljubljencih delamo, je, da jim ne znamo postaviti meja. »Ko dobimo pasjega mladička, ga najprej samo crkljamo, božamo, pretirano hranimo in nagrajujemo s pozornostjo za neprave stvari, naša dejanja tako pripomorejo k nezaželenim oblikam pasjega vedenja. Ko je majhen, se nam zdi ljubko, da laja, nas liže, grize, skače po ljudeh. Ko odrastejo in postanejo močnejši, se vsa ta dejanja samo še stopnjujejo, saj se je pes naučil, s katerim vedenjem bo prišel do tistega, kar želi,« razlaga. »Pasja psihologija je psihologija tropa. V tropu ni demokracije, ko pride pes k nam v družino, je prišel pravzaprav v trop, kjer mu moramo postaviti pravila – odvisno pač od našega sloga življenja. Vedno svetujem, da psa najprej naučimo nekaj discipline, potem pa ga crkljajmo.«
Ko jo pokličejo ljudje, ki imajo težavo s svojim psom, zato najprej povpraša, kako družina s psom živi. »Zanima me, koliko je pes fizično aktiven, potem jih obiščem in se v živo prepričam, kako se pes v družini vede, ali jih uboga. Skupaj se nato dogovorimo za nova pravila igre, in če ljudje sledijo navodilom, sem dostikrat še sama presenečena, kako hitro se stvari spremenijo. Včasih je večletno težavo mogoče odpraviti že po enem obisku ali dveh.«

Več v Jani št.5, 1.2.2011