»Dejan, Dejan!« je od vsepovsod odzvanjalo že od zgodnjega popoldneva. Avtobusi, na katerih se je že od daleč videlo, da prihajajo bodrit našega boksarskega šampiona, so v Ljubljano vozili reke ljudi. Od kdaj so Slovenci tako strastno zaljubljeni v boks, smo se spraševali v tej množici, še zlasti ker je bilo že na prvi pogled jasno, da to niso kakšni posebni poznavalci te plemenite veščine – kot jo imenujejo tisti, ki vedo, da je v davnih časih zabavala plemenitaše –, temveč običajni smrtniki. Med njimi je bilo presenetljivo veliko žensk, celotnih družin, otrok in celo babic.
»Ste strasten navijač boksa?« sem spraševala ljudi. »Ne, tukaj sem zaradi Zavca,« so najpogosteje odgovarjali nasmejani, ljubeznivi in dobro razpoloženi.
Kaj hitro smo dojeli, da ne gre samo za boks ali morda sploh ne za boks. Gre za Dejana Zavca, za človeka z veliko začetnico, za športnika, ki ga krasi posebna, srčna in s čustvi nabita življenjska zgodba, takšna, ki v žile navadnega smrtnika požene vero in upanje v lastne zmožnosti. Človeška zgodba o fantu, ki je imel malo, a je z vztrajnostjo, garanjem in poštenim odnosom dobil vse. Še ena med športnimi zgodbami, katere sporočilo se glasi: Če je uspelo meni, lahko uspe tudi vam!
Več v Jani št. 8, 22.2.2011
Zmagali sva! Uspelo se nama je fotografirati s šampionom. Novinarka Žana Kapetanović, Dejan Zavec in fotografinja Mateja Jordovič Potočnik.
