Srečanje.  Ko sem zjutraj odhajala od doma, sem se sklenila oborožiti s skepso. O Stephenu Turoffu sem slišala in prebrala toliko neverjetnih stvari, da mi bo zdrav novinarski dvom le koristil, sem si mislila. Skrivaj pa sem si želela, da bi tudi na meni izvedel eno svojih slavnih psihičnih operacij. Okoli vratu sem si obesila svetlo zelen žad, gladek, prosojen kristal, in šla. Med potjo sem razmišljala, kaj ga bom vprašala, ko pa sem ga čez dobre pol ure zagledala v živo v elementu, so se mi vsa vprašanja razblinila v prazen nič. Velik, čokat, do pasu gol, v oranžnih hlačah, z ruto, zavezano okoli čela, dolgih las. Potem je sredi sobe, polne ljudi in zložljivih masažnih miz, z močnim, hrapavim glasom zaklical: »Katera je novinarka?«
»Jaz,« sem izdavila. Obrnil se je čisto k meni, me pogledal v oči in mi ponudil roko. »Lepo, da sem vas spoznal,« je rekel. »Veste, o meni so že veliko pisali. Rad bi vam povedal, da ničesar ne skrivam. Izvolite, vse si oglejte.« Toplo in prijazno se je nasmehnil, potem pa že odhitel k naslednjemu, ki je čakal na njegovo pomoč.
Operacije. »Kaj je z vami?« je prijazno vprašal fanta, ki je pravkar legel na mizo. Fant je rekel, da ga boli želodec. Stephen ga je z desno roko pobožal po čelu in po laseh, drugo pa mu je položil na trebuh. Nekaj sekund je tako obstal, potem pa bliskovito segel z roko po košček vate, jo namočil v vodo, z vato zmočil fantov trebuh, napravil čira čara in vrgel vato stran. Fant je pozneje povedal, da je čutil pekočo bolečino, trajala je sekundo, dve, in potem – olajšanje. Bolečine v želodcu ni bilo več, »operacija« je uspela. Še enkrat ga je pobožal, mu na čelo s prstom, pomočenim v sveti prah, narisal križ, še nekaj zašepetal in odšel naprej. K naslednjemu.
K njemu na  Danbury Healing Clinic v Chelmsfordu v Essexu blizu Londona hodijo kot na romanje. K nam v Slovenijo ga je pripeljala gospa Breda Vesel z Bleda, ko ji je pred osmimi leti pomagal pri zdravljenju trikratnega spiralnega zloma stegnenice. Odtlej sta prijatelja in sodelavca in Slovenija je postala ena od štirih držav, kamor Stephen Turoff redno prihaja. 
Na vrsti. V sobi je medtem vse teklo kot po maslu. Prijazne gospe – vse delajo iz hvaležnosti, ker jih je Stephen ozdravil – so pripravljale ljudi, jih bodrile in vodile k praznim masažnim mizam. Opazovala sem ta nevidni red in na sredi njega, ki je s svojima preprostostjo ter neposrednostjo popolnoma napolnjeval prostor. Tedaj me je nežna roka potegnila v stransko sobo. »Pridite, gospa. Na vrsti ste.« Že mi je ponudila brisačo in mi pokazala prazno masažno mizo, ko mi je le uspelo reči: »Ne, ne, jaz sem novinarka ...« Gospa me je prijazno pogledala, se nasmehnila in rekla: »Nič hudega. Pulover si malo zavihajte in odpnite si gumb na hlačah. Vse je v redu.« Zaprla sem oči in tako ostala nekaj trenutkov. Tedaj sem na glavi in na čelu začutila toplo, mehko človeško dlan. Kaj dlan! Nežno medvedjo šapo, ki me je božala. »Kaj je z vami?« Odprla sem oči in zagledala Stephena Turoffa, kako se sklanja nadme. Oči so mu sijale. »Kakšne težave imate?«

Več v Jani, št. 8, 22.2.2011