Ste se ob gledanju filma Črni labod vrnili v čas, ko ste si utirali pot na slovenski baletni sceni?
Film je pripoved o prostranosti človeške duše, o lepem in slabem. Glavna junakinja hoče biti in je velika perfekcionistka. Živi v stalnem strahu, da bo naredila kakšen napačen korak, ali bo sprejeta, ali bo ljubljena. Čuti veliko ljubezen do mame oziroma tudi veliko sovraštvo. Tako posesivne mame še nisem videl. Tukaj se vidi, da mama ni izživela svojih sanj. Igralka je svojo vlogo perfektno odigrala. Zelo dober je tudi koreograf, ki si dovoli marsikaj. S svojim vplivom, z disciplino hoče iz nje izvleči maksimalno, tudi s tem, da ji v trenutku, ko vidi, da popušča, pove, da ima v rezervi že drugo plesalko. To so strašna doživetja za plesalca. Čeprav v današnjem svetu med moškimi ni veliko te pretirane konkurence. Dekleta pa že bolj doživljajo take trenutke, kot smo jih videli v tem filmu.
Je torej del takega zakulisnega baletnega dogajanja mogoče videti tudi pri nas?
Seveda ne smemo posploševati, ampak tudi v mojem času smo doživeli, da sta bili ena ali dve balerini skoraj pred zlomom. Do tega pride. Če hočeš biti res perfekcionist, če hočeš izčistiti vse, kar vloga zahteva, pridemo do točke, ko lahko plesalca marsikaj zlomi. Tudi sam sem se v velike vloge, kot so bile recimo Albrecht v Giselle, Razuzdanec v Razuzdančevi usodi, Notredamski zvonar, Romeo in še v kakšno, tako zelo vživel, da te ti trenutki igralske vneme lahko popeljejo že v neko nevarno stanje.
V obsesijo?
Tako je. Zato se mora plesalec stalno kontrolirati, da ne gre predaleč, da ga ne zvije, da ga ne zlomi. Vedno sem se zavedal, do kod lahko grem.
Več v Jani, št. 8, 22.2.2011
