A sprva sploh ni kazalo dobro. Januar, najnapornejši mesec v sezoni, je bil za Tino relativno slab. Nekaj odstopov, slabših rezultatov, bolezen in bolečine, ki se zaradi naporov vrhunskega športa že kažejo tudi pri njej. Maja bo dopolnila 28 let. Bil je čas, da dokaže, predvsem sebi, svojo zrelost. Tudi prvenstvo se ni začelo najbolje, toda potem je Tina zablestela.
Uvoženi zmagovalni duh. Tina je vsekakor dozorela. V športnem in osebnostnem pogledu. Še pred nekaj leti so bili dvomi o psihični trdnosti te vedno nekoliko samosvoje Črnjanke v Sloveniji precej glasni. Kot da ji kljub odličnim rezultatom, s katerimi je po Mateji Svet postala najuspešnejša slovenska alpska smučarka, ne bi zares priznali vrhunskosti in odličnosti. Manjkala je pika na i, manjkalo je zlato z največjih tekmovanj.
Pred nekaj leti je bila Tina pravzaprav blizu tega, da odneha. Po olimpijskih igrah 2006 v Torinu je bila, kot je povedala sama, na tleh. A se je odločila, da bo vztrajala. Preveč se je trudila za svojo športno kariero, preveč podpore in zaupanja svoje družine ter smučanju predanih sokrajanov iz Črne je imela, da bi lahko odnehala, preden bi skušala poseči po zvezdah. Ko se je pred tremi leti odločila, da gre na samostojno pot, je dokazala, da je zares pogumna. Njena ekipa, Team to A-Maze, se je podala na veliko avanturo z negotovim izidom. Številnim, ki so poskušali kaj podobnega, ni uspelo. Izgubili so se v povprečju, težave, ki jih prinaša samostojna pot, so bile zanje pretežke. Za Tino ne. Daleč od tega, da bi bilo lahko. Toda italijansko obarvana ekipa z Andreo Massijem na čelu je v njeno življenje očitno prinesla tisto, česar ji slovenska reprezentanca ni mogla ponuditi – zmagovalni duh. Trdno vero vase in v svoje sposobnosti.
Trda pogajanja s smučarsko zvezo.  Tina in njena ekipa nista imeli vedno prave podpore slovenske smučarske zveze. Okostenela organizacija, funkcionarji, ki že leta in leta zasedajo svoje položaje, čeprav kakovost slovenskega alpskega smučanja že dolgo ne upravičuje slovesa, ki so mu ga prinesli Bojan Križaj, Mateja Svet, Jure Franko, Rok Petrovič, Jure Košir, če naštejemo le nekatere. Kadar je Tina dosegala dobre rezultate, je bila zelo naša in priljubljena, kadar je želela za to, da bi lahko dosegala vrhunske rezultate, tudi ustrezno vrhunske razmere za trening, so ji očitali egoizem.
Lani je bilo še posebej vroče. Andrea Massi, gonilna sila ekipe, ki skrbi za Tino in tudi zasebno njen partner, kar medije pogosto še vedno bolj zanima kot športni dosežki, je stvari zaostril. Če Slovenija ne bo poskrbela za Tino Maze, bo na vrhuncu svoje športne poti morda odšla drugam. Položaj se je vendarle umiril, vpleteni so našli kompromis in z njim Tino na srečo zadržali pod slovensko zastavo. Ko smo na letošnjem prvenstvu ganjeni poslušali Zdravljico in na zmagovalni stopnički gledali presrečno ter ponosno Tino, smo se zavedeli, koliko nam v resnici pomeni.
Slovo serviserja. Tina je na letošnjem prvenstvu žarela v vseh pogledih. Prijemi ekipe pod vodstvom Andree Massija, ki jim nismo vedno naklonjeni, so se nazadnje pokazali za prave in upravičene. Bilo pa je težko. Kako zelo težko, si najbrž niti predstavljati ne moremo. Če ekipo na vrhuncu sezone zapusti tako pomemben človek, kot je serviser, se zdi, da vse skupaj razpada. Ko je tako iz Tinine ekipe odšel serviser Dušan Kapš, se je položaj zdel pravzaprav brezizhoden, v medijih pa sta v ospredje prišli domnevna Tinina muhavost in Massijeva vzvišenost.  Nezaupanje dobršnega dela slovenske javnosti se je pokazalo za neupravičeno. Svojega serviserja ji je takrat ponujal celo Ivica Kostelić, Andrea Massi pa je hitro našel serviserja, ki je bil za Tino menda pripravljen  delati celo zastonj. Tina se je z njim odlično ujela, čeprav je sama povedala, da je celo Massi dvomil o tem. Podobna sta si, je povedala Tina, tudi v tem, da se umakneta, kadar začutita potrebo po tem.
Žarela kot še nikoli. V iskanju popolnosti se zdim včasih tudi sama sebi tečna, je v enem od intervjujev rekla Tina. Od tod umikanje v svoj svet, iskanje miru in nemotene koncentracije. Na letošnjem svetovnem prvenstvu pa je bila tako samozavestna in prepričana, da zmore na sam vrh, da je tudi nenehne motnje niso motile. Niti bolečine v hrbtu, ki so očitno hujše, kot si mislimo, niti prestavljanje začetka veleslaloma, ki je potem Tini in Sloveniji prinesel toliko radosti, tisto tako zelo želeno zlato odličje. Edino, ki ga letos niso osvojile Avstrijke.
Tine, ki v belem cirkusu tudi sicer velja za eno najlepših in tudi najbolj simpatičnih, nismo pravzaprav še nikoli videli tako sproščene, srečne in žareče kot prav letos na prvenstvu v Garmisch Partenkirchnu. Po vseh nevšečnostih, padcih in drugih pretresih ji je bila tokrat, zlasti v veleslalomu, naklonjena tudi sreča. Predstavljajte si, kakšno breme nosite, če o vaši usodi odloča nekaj tako drobcenega, kot je stotinka sekunde. Tini je letos igro stotink le uspelo obrniti sebi v prid in poseči po zlatu.
Črna ob njej tudi v črnih trenutkih. To je bil njen glavni cilj, zdaj si bo seveda treba postaviti nove.  Za slavje tako ali tako še nima veliko časa. Še njena zvesta Črna, kjer se krajani šalijo, da se bodo zdaj pa res preimenovali, in sicer v Zlata, bo morala na slavje s svojo svetovno prvakinjo še počakati, saj Tino čaka še sklep letošnje kot vedno naporne sezone. Črnjani so svojo naklonjenost Tini dokazali, ko so v zares velikem številu prišli navijat zanjo v Garmisch Partenkirchen. Njihove čestitke in seveda čestitke najbližjih, ki so na prizorišču svetovnega prvenstva čustveno doživeli in pozdravili njen veliki uspeh,  Tini pomenijo največ. Zato ker ve, da lahko računa nanje tudi takrat, ko njene solze niso solze sreče, ampak stiske zaradi neuspehov, ki so sestavni del precej brutalnega vrhunskega športa. A prav zaradi njih je slavje, kakršnega je letos doživela Tina Maze, še toliko slajše.