V teh dneh je minister za zdravje Dorijan Marušič javnosti predstavil predloge za reformo javnega zdravstva. Ta naj bi bila osnova za novo zdravstveno zakonodajo, ki naj bi bila sprejeta še letos. Predlog prinaša številne novosti, med katerimi so ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in prenos večine storitev nazaj v košarico obveznega zavarovanja. Celoten zdravstveni sistem bi doživel temeljito reorganizacijo, zmanjšalo bi se število bolnišnic, ki bi postale finančno avtonomne in podjetizirane, zdravniki v njih pa ne bi bili več javni uslužbenci. Ukinjeni naj bi bili posmrtnina in pogrebnina, izločeni potni stroški, nekateri medicinski pripomočki, zdraviliško zdravljenje, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, ter nekatere druge zdravstvene storitve.
Zdaj o ministrovih predlogih poteka javna razprava, mnenja strokovnjakov o njih pa se precej razlikujejo. Veliko jih zatrjuje, da so predlogi dobri in da nam lahko zagotovijo ohranitev javnega zdravstva do leta 2020. Med največjimi kritiki predloga za spreminjanje javnih zavodov v podjetja in izločitev zdravnikov iz sistema javnih uslužbencev je poslanka SD in članica parlamentarnega odbora za zdravje Julijana Bizjak Mlakar. Prepričana je, da bo, če bo ta del reforme sprejet, to pomenilo konec javnega zdravstva, saj bo večina storitev prej ali slej na voljo samo še najpremožnejšim.
Zakaj ste ustanovili Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva?
V obdobju ministra Bručana se je pospešeno podeljevalo koncesije in privatiziralo javne zavode. Zdravstvenim domovom so vzeli programe, finančna sredstva in kadre ter jih dali zasebnikom. Tako so se številni zdravstveni domovi počasi razkrojili. Ko sem videla, kam to pelje, sem leta 2006 dala pobudo za ustanovitev Gibanja. V nekaj mesecih se nam je pridružilo 74 tisoč ljudi. Z njihovimi podpisi nam je takrat uspelo ustaviti divjo privatizacijo. A ne povsem, saj je kljub temu prišlo do tega, da danes 33 odstotkov zdravstvenih domov ne more več opravljati vseh storitev. Koncesionarji in tudi zdravniki v bolnišnicah imajo pogosto poleg javne službe samoplačniške ambulante ali pa delajo v njih in s tem izkoriščajo položaj sedenja na dveh stolih. Bolnike usmerjajo v svoje popoldanske zasebne ambulante, kjer jim storitve zaračunavajo. Tisti, ki imajo več denarja ali zveze, preskakujejo čakalne vrste in imajo prednostno obravnavo tudi v javnem zdravstvu. To je postalo za običajne ljudi že bistveno manj dostopno. Take zlorabe se dogajajo ravno zato, ker se mešata javno in zasebno, ker lahko zdravniki opravljajo hkrati javno službo in zdravstveno dejavnost zunaj javne službe. Nobenega izmed naštetih problemov minister z reformnimi predlogi ne rešuje.
Katere težave med naštetimi naj bi sploh uredile reforme, ki jih predlaga minister Marušič?
Pozitivni so predlogi glede prenosa pravic iz dopolnilnega nazaj v obvezno zavarovanje. Sama organizacija zdravstva pa ne gre v pravo smer. Prava smer bi bila, če bi se ločilo javno od zasebne zdravstvene dejavnosti, če bi se zdravniški zbornici vzelo pooblastila za strokovni nadzor in se jih preneslo na neodvisno agencijo, če bi se povečal vpliv uporabnikov na odločanje o zdravstvu, omejilo podeljevanje koncesij na osnovno zdravstvo in podeželje ter s tem preprečilo nadaljnji razpad zdravstvenih domov in bolnišnic itn. Ničesar od tega ni v reformnih predlogih.
Javno zdravstvo bi morali ohraniti kot neprofitno dejavnost. Mislim, da imajo le na Nizozemskem svobodne zdravnike v bolnišnicah, in to jim povzroča hude težave, saj prihaja do izsiljevanja. Če so zdravniki javni uslužbenci, se morajo vendarle podrediti zakonodaji glede stavk ali osebnih dohodkov. Tako je zdravstvo bolj stabilno organizirano, kot če bi izločili zdravnike iz sistema javnih uslužbencev. Če pride do stavke, tudi danes noben zdravnik, ki ne opravlja javne službe, ni zavezan skrbeti recimo za 24-urno dežurstvo oziroma za nemoteno delovanje javnega zdravstva.
Bi torej, če bi vsi zdravniki postali svobodnjaki oziroma zasebniki, javno zdravstvo sploh še delovalo?
Težko. Predlagana izločitev zdravnikov bi verjetno povzročila kaos. Že sedaj je težav preveč. Strokovni nadzor ne deluje ustrezno, zakone pa se nekaznovano krši. Ob tem naj bi se javni zdravstveni zavodi preoblikovali v neke vrste podjetja, v gospodarske družbe z upravo in nadzornimi sveti. S tem bi izgubili sedanjo funkcijo nepridobitnih ustanov, pa tudi tripartitnost odločanja, pri katerem že zdaj opažamo premajhno vlogo uporabnikov oziroma pacientov. Po novem pa bi imeli skupino menedžerjev, ki bi gotovo gledali bolj na ekonomsko kot na kakšno drugo plat. Doslej državno in lokalno premoženje bi se preneslo na ta zdravstvena podjetja, ki bi s premoženjem samostojno razpolagala. Ker bi se po novem lahko še naprej prepletali tržna in javna dejavnost, bi se lahko še bolj na široko odprla vrata komercializaciji in tudi privatizaciji zdravstvenih institucij.
Več v Jani, št. 8, 22. 2.2011
