Morilska neprištevnost ni nujen pogoj za umor. Naivno je verjeti, da se lahko nasilno vedejo le tako ali drugače moteni ljudje, opozarja dr. Mitja Muršič, znanstveni sodelavec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in vodja izobraževalnega programa Sistemsko soočanje z nasiljem v družini za strokovne delavce vzgojno-izobraževalnih zavodov.
Da nekdo mori, ni nujno, da je »morilsko neprišteven«. Torej potencialnih morilcev je toliko, kolikor je ljudi s takšnimi ali drugačnimi osebnostnimi motnjami, ki omogočajo in spodbujajo skrajno nasilje v partnerskih oziroma družinskih odnosih. In takšne motnje so lahko jasno izražene ali pa so pritajene in jih okolje težje zazna. Za ljudi, ki se iz prijaznih mož v copatah prelevijo v morilce, naj bi bilo značilno pomanjkanje sočutja, občutka krivde, obžalovanja, kesanja, posebej če se temu pridružita prezir ali sovraštvo do samega sebe.
A tudi normalnost v sodobni družbi ni tako neproblematična, kot bi jo radi videli. »Vprašljivo je trditi, da je večina običajnih partnerskih in družinskih razmerij neobremenjena z nasiljem. Je pa potrebno veliko poguma, da si priznamo, da so tudi povprečna, normalna intimna razmerja problematična, potencialno tvegana in škodljiva ter da smo v njih vsaj do neke mere vsi osebno obremenjeni z nasiljem.«
Glede na to, da se tipičen slovenski umor zgodi v ožji ali širši družini in da so tretjina žrtev vseh umorov ženske, bi se morale zbati in imeti pri izbiri partnerja na široko odprte oči in ušesa? Kljub vsemu ne smemo pretiravati in enačiti prepirov, ki so posledica preobremenjenosti, trenutnih problemov, finančnih težav itn., ter tistega strahotnega preobrata, ko je človek sposoben ubijati. Če karikiramo tragične okoliščine takšnih zločinov: dobro bi bilo opazovati svojega nekoliko temperamentnega partnerja, iz katerega včasih bruhne jeza, da bi pravočasno ugotovili, kdaj bi se lahko prelevil v Razparača. A šalo na stran, kajti od »običajnega partnerskega nasilja« do umora nas loči le korak.

Odtujenost in sovraštvo povesta veliko.

Je sploh mogoče na podlagi partnerjevega vedenja ugotoviti, ali je potencialen psihopat, ali je duševno ali osebnostno moten in ali bi bil sposoben v neki situaciji postati skrajno nasilen oziroma moriti? 

 »Duševna ali osebnostna motenost se ne odrazi nujno v nasilnem vedenju, poleg tega se nasilno vedejo tudi ljudje, ki jim ne moremo pripisati motenosti v kliničnem smislu. Pri samozaščitnem ravnanju torej ni toliko pomembno prepoznavanje znakov motenosti partnerja, temveč bolj prepoznavanje znakov slabšanja medosebnega odnosa, vključno s tveganimi neprijetnimi čustvi (zlasti prezirom, sovraštvom!) in njihovim neprimernim izražanjem. Usodno, smrtonosno nasilje ima običajno zgodovino v medsebojni odtujenosti in dolgotrajnem partnerskem nasilju, pogosto tudi nasilju v bivših partnerskih razmerjih. Znaki stopnjevanja resnosti nasilja so praviloma boleče očitni.«

Več v Jani št. 10, 8.2. 2011