Po horoskopu ste rak: ti so občutljivi, opazijo vse krivice tega sveta …
Dobro se zavedam, v kakšnem raju živim – krivic ne doživljam jaz. A jih zaznavam v okolju in dotaknejo se me. Bil sem na predavanju fotografa Marcusa Bleasdala, ki že dvanajst let fotografira Kongo: šele ko sem poslušal njega, sem se zavedel, kako to slabo vpliva name (tudi Arne je bil v Kongu, op. a.) in da pravzaprav vse požrem: ko je pravil o svojih travmah, so bile to moje travme – tam hodiš po mrtvih. Pospraviš nekam zadaj, a se te dotakne bolj, kot si misliš – naša podzavest je bistveno zahtevnejša, kot bi si želel.
Verjetno te stvari čistite, saj bi vas grozote, ki jih vidite in fotografirate, sicer lahko precej bolj načele?
Na zunaj se me ne dotaknejo zato, ker moram delati, a se s temi travmami težko spopadam: nočne more, slabo spanje, to je že normalno.
Ste bili kot otrok občutljivi?
Zelo, a nisem bil takšen kot zdaj. Bil sem mil otrok, občutljiv, družina je bila super, brat pa starejši in me je branil, skrbel zame – me zavijal v vato. Ko se zaveš, da življenje ni takšno, se spremeniš. Največji prelom, ki se je dogajal postopoma, v smislu, da je bilo ves čas in vsak dan slabše, brez smisla, se je zgodil z balkansko vojno. Vsak dan znova in bolj sem prepričan, da je vedno huje: človek je kuga tega planeta, nič ni tega planeta uničilo tako kot človek. Uničenje človeštva se dogaja, vrste so izumrle in tudi človek bo.
Zakaj potem vaše angažiranje, spremljanje stvari, ki človeka prizadenejo? Verjetno ne gre samo za posredovanje vašega pogleda na stiske?
Ne, zavedanje je odgovornost. Znanje in vedenje o stvareh sta odgovornost. Ne obsojam Indijke, ki ima dvajset otrok, saj ona ne ve, da se tega ne sme delati, ker ne ve, da živi še milijardo tristo Kitajcev pa ogromno Afričanov. Naša civilizacija se je preveč bliskovito namnožila, da bi lahko tako hitro spremenila plemensko miselnost in potrebo po velikem številu otrok. Pred stopetdesetimi leti ni bilo pokojnin, moral si imeti otroke, da so skrbeli zate na stare dni – danes te potrebe, vsaj v modernejši družbi, ni. In jaz se tega zavedam, zato je odgovornost na meni in ne na mami Indijki z dvajsetimi otroki. Zato posredujem to, kar vidim. Upanja ni, toda slabo bi se počutil, če tega ne bi delal, kaj šele da bi imel otroke, si kupil jahto …
Zakaj ste najbolj ponosni na to, da nimate otrok? Posinovljenca pa imate, ne?
To je v skladu z mojo teorijo, saj skrbim za ljudi, ki so že tukaj, ne za »proizvodnjo« novih ljudi, ki bodo imeli težave. Priženil sem ga, z njim sem vso vzgojo od treh let in pol naprej – zdaj jih ima štiriindvajset.
Svojih otrok nimam zato, ker za to ni niti enega samega vzroka razen hormonskega – tega pa ne priznavam. Nobenega razloga za mi ne morete povedati razen tega, da je to fino – in ta razlog sicer razumem, ga pa ne odobravam.
Kaj pa ljubezen do otrok?
Kaj pa ima ljubezen s tem? To je sebičen razlog. Če pa bi mi rekli, da je pravi razlog imeti otroka v tem, da je na tem svetu tako lepo, da morate imeti otroka, da bo to užival, bi bil to edini pravi razlog. A ta svet ni tako lep. Tega, kar sem marsikje videl jaz, ne privoščim nobenemu!
Ampak vi ste v otroštvu doživljali lepe stvari.
In jih še vedno, a vprašajte me, ali bi se še enkrat rodil – ne bi se! Zaradi vsega življenja! Pa sem daleč od depresivca, defetista – a odločitev, da sem tu, ni moja! Nikoli še nisem bil v službi, nihče še ni bil moj šef in tudi ne bo: nihče mi ne govori, kaj naj delam; če mi nekaj ni všeč, grem (smeh). To, da sem se rodil, pa so se odločili zame drugi!
Videvate marsikaj – od Indije do ruskih otrok, ki jih šolajo za vojake, do romskih, ki ste jih fotografirali nazadnje. Kako živijo, kako vas sprejemajo?
Vedenje je, kot sem rekel, odgovornost, če veš, kako živijo drugje, boš nekaj naredil, če ne veš, boš živel, kot živiš. Indija je mizerija: ne vedo, koliko trpijo, ker ne poznajo drugega. Največji problemi, ki sem jih videl, so bili v Kolumbiji, ko so otroke iztrgali iz njihovega okolja, želeli pomagati, jih šolali, a jih kot manjšino zatirali naprej – tisto je pa bila napaka. Trpljenje je najhujše, ko veš, kako bi lahko bilo, pa nimaš možnosti. Hudo je, ko te preženejo od doma, kot je bilo v Kongu.
Več v Jani št. 11
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
