V kaj ste verjeli, ko ste se še kot pubertetnik pridružili organizaciji?
V Unicef še vedno verjamem, želim verjeti, čeprav je moja vera vanj zdaj malo omajana. Verjamem, da takšne organizacije morajo obstajati, da smo ljudje načeloma dobri, vendar pa se povsod najdejo gnila jabolka, ki jih je treba čim prej odstraniti. Dobrodelnost je zelo velika kvaliteta Slovencev. Najbolj nenavadno je, da darujejo tisti, ki se sami komaj preživljajo. Ljudje s 300, 400 evri plače mesečno darujejo različnim organizacijam in hvala bogu, da je tako. Je pa treba negovati to dobrodelnost in zaupanje ljudi.
Že kar nekaj humanitarnih organizacij je izgubilo zaupanje svojih darovalcev, raje pomagamo sami konkretnim ljudem. Kaj pravite na to?
Vsekakor podpiram neposreden pristop, ampak tudi krizo v svetu je treba reševati organizirano. Konec koncev nismo sami na svetu, ne moremo skrbeti samo za naše ljudi, ampak moramo gledati širše. Medtem ko so pri nas otroci, ki ne morejo na počitnice, so v Afriki in Aziji otroci, ki nimajo na dan niti pesti riža. Zdi se mi, da je dolžnost razvitih držav, da tem državam in njihovim prebivalcem pomagamo. To pa je mogoče samo z organiziranimi globalnimi sistemi, ki seveda tudi nekaj stanejo. Take so organizacije, kakršna je Unicef. Unicef je rešil na milijone otroških življenj in je nujno, da obstaja. Mora obstajati. Nekaj stane, ker je to tako velik aparat, po drugi strani pa to pomeni, da je lahko na vsakem koncu sveta v 48 urah in pomaga neposredno ali dolgotrajno ljudem, ki se dnevno soočajo s težavami, ki niso le naravne katastrofe. Je pa pri takih organizacijah vsekakor pomembno, da na vseh področjih delujejo kar se da transparentno oziroma da se, ko se pokažejo indici o nepravilnostih, to čim prej razišče. Dobro je to narediti v okviru organizacije, preden te stvari pridejo na dan, in da se tudi darovalce obvešča o tem, da so stvari pod nadzorom. Če se stvari samo kopičijo in jih ne razrešujejo, enkrat vse pride na plan, kar je za organizacijo grozljivo glede na posledice, ki so izguba zaupanja donatorjev in, kar je najhuje, na koncu so prizadeti otroci.
Več v Jani št. 16, 18.4.2011
