In o upanju, ki tli vzporedno z obiskovanjem srednje šole. Toda ko raztrgano govori o svojem življenju, stiska tudi mene: smrt mame pri šestnajstih, alkoholizem in nasilje očeta, brezčutnost brata, ki jo je ob polnoletnosti prisilil, da je šla od doma – danes je družinsko stanovanje njegovo. Nikogar več ni imela, preživljala se je kot natakarica. In v bifeju spoznala šestnajst let starejšega moškega. Znal jo je poslušati. Odšla je z njim na deželo, rodila hčerko, partner je pil, jo psihično in fizično trpinčil. Tudi otroka. Zbolela je za depresijo, zmogla oditi na svoje, živi. A koliko časa bo še zmogla?
Pregnana z doma. Pri petintridesetih letih se Anja zaveda, da je bila psihično in fizično zlorabljena že v primarni družini: oče alkoholik je bil nasilen, tepel jo je, kadar se je napil; do smrti mame je še nekako šlo, tudi njena šola. A mama je umrla in njena smrt ni bila samo velika žalost za šestnajstletno deklico; razmere doma so bile tako nevzdržne, da je pustila šolo. Takrat so se pokazali prvi znaki bolezni, ki jo spremlja še danes: razbijanje srca, tresoče se in potne ledeno mrzle roke, huda žalost, vrtoglavica, tresavica, zamegljen vid, shujšanost – imela je 47 kilogramov. Takrat se je psihično prvič zrušila. Zdravniki niso vedeli, kaj ji je, pozneje, ko je že imela otroka in so ugotovili depresijo, se je začela zdraviti.
Pritiski doma so postali še hujši, brat je hotel, da se odseli od doma, češ da je že polnoletna in da naj sama poskrbi zase. Našla si je priložnostno delo kot natakarica in tam spoznala očeta svojega otroka. »Večkrat je prišel in se pogovarjal z menoj: potrebovala sem nekoga za pogovor, saj sem bila čisto sama.« Takrat zrel moški sredi tridesetih je znal pregovoriti čedno mlado dekle, naj se preseli k njemu v za bivanje neprimerno staro hišo na deželi: streha se je sesedala, tla so bila iz steptane zemlje, les je zgnil, poljsko stranišče je bilo zunaj, okna pa so bila pribita na okvirje. Prišla je z dežja pod kap, a tega se še ni zavedala, kajti zanosila je in rodila ljubko deklico. Tudi partner je bil sprva, ko je zanosila, kar zadovoljen, a jo je kljub temu prvič udaril še nosečo. Ko se je otrok rodil, ni skrbel zanj. Začeli so se še hujši časi.
Pekel v novem domu. Pogosto je odhajal v gostilno in zapravil ves izposojeni denar ter socialno pomoč, kajti mlada mamica takrat, razumljivo, ni delala. Tudi ni imela kje. »Z menoj je ravnal zelo grdo, lepe besede nisem slišala, le to, da nisem človek, in še mnogo hujše žaljivke, trpinčil me je fizično in psihično.« Modrice in otečeni sklepi zaradi pretepanja so izginili, a to, da jo je partner prisilil, da se je zanj zaradi znanja tujega jezika dogovarjala za nečedne posle, ostaja hudo breme. Zaradi izposojanja denarja so na njihov skromni dom prihajali rubežniki in tudi ljudje, ki so mu posojali prej, ter jih ustrahovali. Po petih letih Anja ni več zmogla: zdravstvene težave so se stopnjevale, pojavile so se dodatne alergije, astma, še hujše razbijanje srca, najhuje ji je bilo zaradi otroka, ki je vse videl in v enem prostoru hiše ni mogel spati, kadar je oče pijan tepel mamo pred prijatelji. Skušala se je pogovoriti z njim, kadar je bil trezen, a ji je vedno rekel, da pač je, kakršen je, in da pije takrat, ko mu prija, ne pa iz potrebe ali zaradi odvisnosti. »Najpomembnejši zame je bil otrok: tresla se je, jokala, prosila, naj me pusti pri miru. Udaril je tudi njo. Nisem videla prihodnosti, kar oditi pa tudi nisem mogla, saj nisem imela izpita za avto in tudi nobenega človeka, ki bi mi pomagal.« Popustila je pritiskom partnerja, se samozaposlila, dobila denar in vzela v najem lokal, vendar ni šel. Dolgovi so narasli. »Katastrofa, otroka, ki je šel v prvi razred, sem imela pri sebi v lokalu, delala tam naloge z njim … Še zdaj dolgujem denar, ki je z obrestmi narasel v grozljivo številko!« Spet se je psihično zrušila, spet se je pojavila huda bolezen.
Selitve. A je le zmogla oditi hkrati z odjavo lokala – tudi zato, ker se je v hiši rušil strop zaradi sesedajoče se strehe, ker ni videla prihodnosti, ker ji je partner grozil, tudi s tem, da bo odpeljal hčerko, če odide. Spet se je bolj bala za otroka kot zase: vzela je njune stvari ¸ter nekaj vasi stran našla hišo in družino; rada jim je pomagala pri domačih opravilih za nižjo najemnino. Nekaj časa je šlo, nato je njo in hčerko začela družina trpinčiti ter zasmehovati zaradi neurejenih družinskih razmer in zato, ker hčerka ni bila lepo oblečena. »Toda umazana in strgana ni bila nikoli!«
Kalvarija se je nadaljevala z novo selitvijo: naslednji lastnik jo je zmerjal z gnojem, ker ni bila zaposlena, izklapljal ji je elektriko in vodo, v naslednji hiši je lastnik popival, kadil in prihajal v podnajemniško stanovanje, kadarkoli se mu je zljubilo, za nameček pa je prostore zalivala voda – in Anja je ostala brez vsega. A še ni obupala, hčerina prihodnost jo je gnala v še nekaj najemniških stanovanj, vendar jih je zapuščala zaradi previsokih stroškov in premalo denarja: zdaj živi v solidnem, opremljenem, a kaj ko komaj zmore: najemnina in stroški znesejo šeststo evrov na mesec, torej ji za preživetje ostanejo celi trije evri na mesec – oče otroka ne plačuje nič! Pomaga si s hrano, ki jo dobi na Karitasu in Rdečem križu, vesela je, da ji plačujejo šolanje, a zaradi tega se ne more zaposliti, saj bi potem morala vračati šolnino. Vrti se v začaranem krogu pomanjkanja denarja, priložnosti in bolezni. Prav zdaj so ji povečali odmerek tablet, ki jih jemlje zaradi depresije, k psihiatru in psihologu redno hodi, a še vedno ostaja tiha, mirna, brez volje, niti na sprehod ne gre. Nekdanji partner je bil še agresiven, zdaj pa je bolj umirjen. O hčerini bolezni noče govoriti, a otrok stakne bolezni, ki se zdravijo počasi in dolgo.
Upanje ostaja kljub hudi stiski. Anja med pogovorom skriva solzne oči, le enkrat si dovoli, da zdrsne solza: ko govori o hčerki, ki končuje osnovno šolo in ji ne more kupiti ne oblačil ne čevljev za valeto. Spet bo drugačna, spet zasmehovana, spet manjvredna, kljub temu da ni slaba učenka! »Rada bi ji ponudila to, kar otrokom njihovi starši, a ne morem.« Toda če bo Anja nekako zdržala še slabi dve leti, bo končala šolanje, če bo končala srednjo šolo, bo morda dobila službo in bo lahko plačevala položnice za stanovanjce, v katerem zdaj živita s hčerko, potem bosta s hčerko lahko preživeli. In če bo zmogla boj s svojo hudo boleznijo, če bo zmogla pogovore z ljudmi, bo morda doživela lepše življenje, do katerega ima pravico vsak človek. »Upam, da uspe vsaj hčerki: kolikor bom zmogla, ji bom pomagala: živim samo še zanjo.«

Če želite pomagati in morda prispevati kak evro, lahko pomoč nakažete na račun, ki so nam ga posredovali z Zveze prijateljev mladine: ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA, 3300 0000 1303 865, SKLIC 315, humanitarna pomoč

Več v Jani št. 16