Gotovo bi težko  našli Slovenca, ki ne pozna Avsenikove viže Na Golici, s katero je zaslovel domala po vsem svetu. Izjemno melodična skladba nas spremlja na vsakem koraku. Z njo se srečujemo na veselicah, je zvesta spremljevalka športnih prireditev in vedno znova jo poslušamo, kadar proslavljamo uspehe naših športnikov. V teh dneh, ko so poljane pod Golico prekrile cvetoče ključavnce (narcise), smo se odpravili tja, in to v družbi treh odličnih glasbenikov: legendarnega Slavka Avsenika, njegovega sina Grege in vnuka Saša.

Dan je bil naravnost čaroben – nebo brez oblačka, sonce nas je božalo s svojimi toplimi žarki, rahel vetrič pa je poskrbel za to, da nam ni bilo prevroče. Omamni vonj cvetja, ki se je širil po vasi Planina pod Golico in njeni okolici, je dajal občutek, kot da smo v raju. Bil pa je to prav poseben dan, saj se ne zgodi prav pogosto, da na vznožju tako opevane Golice srečamo tri generacije Avsenikov, prav tistih, ki so ime Slovenije  z Golico, na katero so domačini tako ponosni, ponesli v svet.
Trije postavni gospodje iz treh generacij so med domačini takoj vzbudili pozornost. Skoraj neverjetno je, kako hitro so jih prepoznali, se z njimi zapletli v pogovor in jih poprosili, ali jih smejo fotografirati.
Tradicija se nadaljuje. Pred dvema letoma je Slavka Avsenika neizmerno razveselil takrat 18-letni vnuk Sašo, ki se je odločil, da se bo podal v svet narodno-zabavne glasbe in tako nadaljeval družinsko tradicijo Avsenikov, kjer je glasba že od nekdaj doma. »Navdušen sem, da je Sašo z drugimi člani ansambla vse zastavil tako profesionalno, in prepričan, da bodo s trdim delom dosegli ter lahko celo presegli Avsenike,« je povedal Slavko, ki pohval ne deli kar tako.
Sašo je priznal, da je njegovo otroštvo zaznamovala Avsenikova glasba, in zato se mu je zdelo nekaj povsem normalnega, da ga je babica Brigita vpisala v glasbeno šolo, smer harmonika. »Oče Grega, ki je profesionalno izobražen glasbenik, me je vedno spodbujal na moji glasbeni poti in mi poleg narodno-zabavne glasbe pomagal odkriti druge glasbene zvrsti od The Beatles naprej. Takoj so me navdušili, svoje pa je dodala tudi delavnica, na kateri sem se učil igrati na bobne in kjer so ugotovili, da imam izreden smisel za ritem. Torej ni čudno, da je bil moj prvi bend rockerski,« je povedal Sašo in hudomušno pripomnil, da so njegovemu prvemu zabavnemu bendu dovolili igrati v pavzah med veselicami, prvi narodno-zabavni zasedbi pa  v pavzah  na prireditvah, ki jih organizirajo v domači gostilni. Da je stopil na dedkovo pot, pa je bil splet okoliščin. »Dokaj kmalu sem ugotovil, da me to privlači, zato nisem dolgo premišljeval, kako naprej.«

Več v Jani, št. 20, 17.5.2011