Enajsto leto teče, odkar je Nikolay na povabilo znancev prišel delat v Slovenijo, a ne kot nevrolog, čeprav mu tudi to znanje pride zelo prav, temveč kot manualni terapevt. »Pri nas v Rusiji je to priznana veja, pravzaprav specializacija medicine: ne sme je izvajati vsakdo, samo nevrologi in ortopedi – zaradi odgovornosti in nujne strokovnosti. Sam sem skušal dobiti vsa uradna dovoljenja v svoji matični državi, z njimi potujem po svetu.« Kot vojaški zdravnik je delal deset let, se nato odločil iti med civiliste in še pozneje v svet. »Zdravnik je zdravnik po duši: za nas ni pomembno, ali pred nami sedi politik ali normalen državljan, revež ali bogataš, ne sme nas zanimati vera ali poreklo – pomembno je, da lahko bolan človek računa na nas v težkih življenjskih trenutkih, bodisi v bolezni bodisi pri psihičnih težavah.«
In takoj preide na to, koliko delamo Slovenci. »Čudijo me statistični podatki o tem, koliko nepremičnin imajo Slovenci – to prinaša skrbi, še več dela in nič časa zase. Jaz nimam nobene nepremičnine in mi je boljše – le kdo bi delal za vse to? Raje uživam v tem mističnem raju, v Ljubljani, ki ji ravno zato želim dati vse najboljše,« razlaga odločitev o koncu svojih selitev (delal je tudi na Koroškem, v Celju in Kopru). »Če si pogumen, lahko skočiš v neznano, tako kot sem sam, a pogoj je, da nekaj znaš.«
Ko človek hoče biti bolan. »Po duši nisem le uraden zdravnik, služim uradni in neuradni medicini,« razlaga o množici pripomočkov in terapij, ki jih uporablja pri zdravljenju. »Vidim, da lahko z neuradnimi postopki naredim več kot z uradnimi metodami ali tabletami: v človeku skušam sprožiti postopek samozdravljenja. Pomembna sta spoznanje in odločitev posameznika, da si je sam zaslužil bolezen, da je sam odgovoren za svoje telo. Brez tega razumevanja se človek nikoli ne odloči za zdravje.« Pa ne govori o tem, da si bolezen »prikličemo«, pravi, da bolezen vzgajamo. »Po mojih izkušnjah in znanju obstajata vedno dva pojma: aktiven  – pasiven, bolan – zdrav, bogataš – revež, agresiven – miren … Kakšen si? Vedno izbiramo in na koncu je izbira vedno naša.« Govori seveda o načinu razmišljanja, delovanja, tudi o hrani. »Hrana je zelo pomembna, a pomembna je celota. Celoto si lahko predstavljamo kot roko, na kateri pet prstov predstavlja hrano, razum, gibanje, vodo, zrak, zato ne moremo nikoli govoriti samo o eni stvari, o gibanju: če bomo utrudili ali razgibali bolnega človeka, ne bomo naredili nič! Vir energije je tako v dobrem počutju kot dobri hrani in razumnih gibih.« Tega uči tudi svoje »telovadce«, »oranževce«, kot jim pravi zaradi prepoznavnih oranžnih majic, ki vsako jutro ob pol osmih telovadijo na prostem pol ure.
Uči jih tudi pomembnosti misli, o tem je napisal knjigo. »Vsak trenutek je lahko nov začetek – to je pravzaprav moj filozofski traktat o tem, kako živeti.« Misli so odločitve in povezane z našo aktivnostjo ter življenjem, a lahko jih spremenimo, odstranimo ovire. »Misel je prva na svetu, zmoremo jo usmeriti. Če rečem strankam, dvignite roko ali nogo – so dale možganom ukaz, ki ga izpolnijo! Ko pa rečem, nasmejte se jetrom, pobožajte mehur, pošljite poljubček srcu, odgovorijo, da ne verjamejo v te stvari.« Razumem, pravim, a zakaj nekdo zboli? »Za nekoga je ovira zdravje, za drugega denar, za tretjega pomanjkanje partnerskega odnosa. In človek postane bolan – jaz pravim, da hoče biti bolan.« Kaj pa slabe okoliščine? Zamahne z roko. »Te se da spremeniti: če želiš dobiti milijon, moraš garati zanj, enako je z zdravjem. Če je meni kot tujcu, ki je prišel v tuj svet, okoli sebe uspelo zgraditi nekaj, posaditi rožice in te cvetijo, pomeni, da lahko vsak ustvari okoli sebe nekaj takšnega. To je pomembno in to je moje sporočilo!«

Več v Jani št. 23

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ