Po evropskih državah sprejemajo pokojninske reforme, blagajne za šolstvo, socialo in zdravstvo se praznijo, krčijo javno upravo. Madžarsko, Irsko, Latvijo, Grčijo pred bankrotom rešuje evropski denar. Na meji so Portugalska, Španija in Italija. Vlade zategujejo pas, večina evropskih držav pa šele začenja mukotrpno pot zmanjševanja javnega dolga. Ljudje imajo že danes dovolj. Evropa se dviguje.
Dovolj imamo

Ob majskih lokalnih volitvah so se dvignili mladi Španci in za seboj potegnili večino naroda. Na desettisoče se jih je povezalo po socialnih omrežjih in zasedlo španska mesta. Poimenovali so se Los indignados – ogorčeni – in trge spremenili v uporniške tabore. Šotorišča so bila morda videti le zasilno nametana skupaj, a organizirali so se odlično. Ustanovili so vrtec za otroke protestnikov, pravno zastopstvo za pogovore z oblastjo in celo maserje, ti so zastonj pomagali odpravljati bolečine od spanja na tleh. Na madridskem trgu Puerta del Sol se jih je združilo okoli 30.000. Glavnina so bili mladi, za katere je prihodnost v Španiji še posebej črna.  »Zadele nas bodo reforme – delali bomo dlje, dvignili nam bodo davke, zmanjšali pa socialno pomoč. Poleg tega mladi ne dobimo zaposlitve, kar 40 odstotkov nas je brezposelnih in tudi tisti, ki delajo, si le težko privoščijo svojo streho nad glavo. Razmere nas silijo, da še odrasli živimo pri starših, rešitve v prihodnosti ni videti,« je pojasnil eden od njih. »Za mlade država ne poskrbi, ostajamo breme na ramenih družine.« Kljub prepovedi protestov so demonstranti na trgu vztrajali ves mesec, vladajoča španska socialistična stranka pa je na lokalnih volitvah doživela hud poraz.
Na drugi strani Evrope, v  Veliki Britaniji, so mesta preplavili stotisoči javnih uslužbencev, ki so se uprli pokojninski reformi. Sočasno so stavkali v 80 mestih. Pridružili so se jim sindikati šolstva in trg pred Westminstrsko opatijo, kjer se je pred komaj dvema mesecema s prinčevo poroko narod združil v slogi, je vrel od nezadovoljstva. »Ni pravično,« je razpoloženje povzel protestnik, »v tako stresnem okolju ne moremo delati do 68. leta. V pokojninsko blagajno bomo prispevali dvakrat toliko kot doslej, pokojnine pa bodo manjše.« »Ne bomo se kar pustili,« je dodal drugi. »Banke so tiste, ki so se igrale z našim denarjem in povzročile gospodarsko krizo. Zakaj bi morali mi plačevati njihove napake?« Stavka je povzročila zastoje na letališčih, zaprta je bila tretjina vseh šol, zamujali so vlaki. Vlada je stavko strogo obsodila.
Svoje nezadovoljstvo so javno pokazali tudi Francozi, narod, ki ima dolgo tradicijo glasnega in ne vedno mirnega izražanja mnenj. Lansko jesen so se pridružili stavkajočim v naftni industriji in tistim, ki so se uprli pokojninski reformi, v več kot 260 mestih po državi. Tretjina bencinskih črpalk je stala prazna, 400 srednjih šol je prekinilo pouk, demonstriralo je pol milijona ljudi. Demonstracije so bile sicer mirne, a nekaj mladih vročekrvnežev ni moglo brez izgredov. Policija je aretirala 20 ljudi, ki so zažigali avtomobile in razbijali okna trgovin.  
Vsi ti protesti pa zbledijo v primerjavi z ogorčenim bojem, ki ga bijejo demonstranti v Grčiji. Država je kljub svežnjem evropske denarne pomoči v obupnem gospodarskem položaju in verjetno je le vprašanje časa, kdaj bo morala razglasiti bankrot. Stavke in protesti velikanskih razsežnosti v Grčiji trajajo že od maja lanskega leta, ko je vlada objavila zviševanje davkov in zmanjševanje javne porabe. Že prvi protesti so zahtevali tri človeška življenja, odtlej pa upor postaja le še silovitejši. Zadnji veliki val demonstracij je spodbudilo dogajanje v Španiji, junija pa so svet obkrožile informacije o naraščajoči policijski brutalnosti v Grčiji. Poročali so o pretirani uporabi solzivca in celo kemičnih substanc, ki jim je rok že potekel in povzročajo raka. Grška policija je očitno na koncu svojih rezerv za boj proti protestnikom.
Tekla bo kri

Za zdaj ogorčeni protesti niso imeli kakšnih opaznejših političnih in gospodarskih posledic, vlade so zaradi zloma finančnih trgov pač prisiljene v restriktivno politiko in zategovanje pasu..

Več v tiskani izdaji revije  Jana, 12. 7. 2011