Petintrideset let bo minilo med ukvarjanjem s tekstilom (vodila je znameniti Jugoexport), dvajset, odkar ima svojo več kot prepoznavno trgovino. Gospa z veliko začetnico, a niti s senco snobizma, vztraja v svoji ljubi trgovini v Bernardinu, ki ga pozimi obletavajo le galebi, poleti pa prevečkrat turisti, ki imajo oči le za cenenost. Ni ji bilo vedno lahko: v najtežjih trenutkih, ko se je zdelo, da je Bernardin izumrl, ji je z veseljem in ljubeznijo pomagal pokojni mož, trije otroci ji še vedno. Vztrajala je pri kakovosti in poštenosti: nikoli nikomur ne ponuja nečesa, kar ni kakovostno in kar mu ne pristaja. Mojstrica kombiniranja oblačil, poštenih nasvetov in modnih dodatkov je že dvanajst let upokojenka. A se noče upokojiti. Še vedno je vsak dan v trgovini: ker ne more brez ljudi, ki jih ima rada.
Učenje za življenje. »Brika sem, Brika bom ostala,« je neomajna v zavedanju korenin, trdno zraščenih z nekdanjo revščino vasice Kozana v Goriških brdih. Tam je privekala na svet kot zadnja od devetih otrok. »Radi smo se imeli in še se imamo. Hudo nam je bilo leta 1955, ko se je pol družine preselilo v Istro, večji otroci so ostali v Brdih. V Brdih od revščine ni bilo mogoče preživeti.« Življenje tudi v slovenski Istri ni bilo lahko, treba je bilo delati, kmetovati, od jutra do večera, mama pa je pridelke prodajala na piranski tržnici. Tudi Gojka ji je pomagala, ko je malo zrasla, a že pred tem se je naučila, kaj pomeni trgovina. »Že takrat sem delala šopke iz poljskih rož in jih nosila prodajat v Piran.« Pri devetih letih in »za štruco črnega kruha. S takšnim ponosom sem jo prinesla domov (nasmeh), to mi je bilo najlepše.« V življenju je veliko delala, a Gojka se spominja samo lepih stvari: tega da jo je mama poleg delavnosti učila estetike, ročnih spretnosti (sestri je za poročno obleklo sklekljala čudovito idrijsko čipko), tudi šivanja iz starih krp – vse se je šivalo doma. »Trdo življenje smo imeli, a ponosna sem na to, kako so nas vzgojili starši: veliko ljubezni so nam dali, nas naučili, da ne sovražimo, da se imamo med seboj radi.« Vrednote so ostale, tudi potreba po delu. »Vsi smo morali iti hitro v poklice – jaz sem se izučila že s štirinajstim letom za vajenko trgovko in še danes mi ni žal.« To pomeni, da je šla v uk v trgovino, bila dve leti vajenka v delikatesi pri živilih, tam ji ni bilo lepo. »A sem se naučila marsičesa – predvsem poslušati (vesel nasmeh). Ko sem šla delat v tekstil, sem prišla v roke gospe, stari Italijanki, krasni mentorici, ki me je tako veliko naučila. Metražno trgovino je imela v Piranu.«
Razkošje odličnega dela. Ko so v Bernardinu odprli zares elitno trgovino Jugoexport, so jo povabili in – trgovina je z Gojko zaslovela. Kajpak tudi zaradi znamenite srbske kreatorke Mirjane Marič: prijela je blago v roke, ga potipala in v njej se je porodila zamisel o oblačilu. Njene kolekcije so bile izjemne, trgovine pa po vsej Jugoslaviji. »Tu sem se naužila lepote svile, kašmirja, lepih kreacij in se do konca izpopolnila v tem, kaj je lepo, kaj je lepo zašito.« Čut za to, kaj je lepo na ženski, je Gojki prirojen. »To nam je dala mama: sestra Rozina bi lahko bila krasna kreatorka – pa ni bilo šol.« Takrat že poročena ženska in mama dveh otrok se je podala v odgovorne vode: delo je bilo zares elitno trgovino Jugoexport, so jo povabili in – trgovina je z Gojko zaslovela. Kajpak tudi zaradi znamenite srbske kreatorke Mirjane Marič: prijela je blago v roke, ga potipala in v njej se je porodila zamisel o oblačilu. Njene kolekcije so bile izjemne, trgovine pa po vsej Jugoslaviji. »Tu sem se naužila lepote svile, kašmirja, lepih kreacij in se do konca izpopolnila v tem, kaj je lepo, kaj je lepo zašito.« Čut za to, kaj je lepo na ženski, je Gojki prirojen. »To nam je dala mama: sestra Rozina bi lahko bila krasna kreatorka – pa ni bilo šol.« Takrat že poročena ženska in mama dveh otrok se je podala v odgovorne vode: delo je bilo dvoizmensko, med delom kuhanje kosila, skrb za otroke in starajoči se starše, pa spet tek v trgovino, ki je bila v osemdesetih letih res nekaj posebnega. »Izstopali smo, ja, v razkošju svile in kreacij: naše stranke so bili Italijani, Nemci, Angleži, Skandinavci …« Zlata doba sedemnajstih let je minila, odnosi so se začeli krhati (»Hoteli so, da Slovence zavračamo, da bojkotiramo Almiro, Muro …«), Jugoslavija je razpadala in Gojka je leta 1990 odprla svojo trgovino Moderato Cantabile.
Uspeh so zadovoljni ljudje. Veliko poguma je bilo potrebnega in težko je bilo, a stranke so prišle prav zaradi Gojke. Zakaj? »Joj (zadrega). Mislim, da jih imam rada, da se do njih obnašam pošteno. Iskreno. Nikdar nočem prodati nekaj, kar ni lepo, ali samo zato, da prodam. Hočem, da je kupec zadovoljen, da kos dolgo nosi. Pa da je vesel, ko ga da nase. In ne, da ga stlači v omaro, jaz pa pokasiram! Velikokrat tudi spomnim stranko, da ima nekaj že doma in ji svetujem, naj kupi samo kos za dopolnitev garderobe. Moj cilj ni prodati veliko, temveč da je kupec zadovoljen.«

Več v Jani št. 36

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: IZTOK DIMC, vizažistka: MANCA MASELJ, model: NIKA ČERMAK