Deset tisoč obiskovalcev, ki so si ogledali Picassovo keramiko v dveh mesecih, je za Slovenijo svojevrsten rekord.
Zelo smo veseli, da je prišlo toliko ljudi, še bolj sem vesel, da večina odhaja nasmeškom na obrazu, ker je razstava tako lepa. Ljudje so navdušeni. Sicer imam to galerijo že osem let – s prekinitvami, ukvarjam pa se samo s prirejanjem razstav.
Kako vam je uspelo dobiti takšne umetnine, dragocenosti, ki so v zasebnih zbirkah – ne le Picassova keramika, razstavljeni so tudi slovenski impresionisti?
Razstavljene slike impresionistov so vse iz zasebnih zbirk, ker iz Moderne in Narodne galerije nismo dobili nič – z institucijami se je težko dogovoriti za sodelovanje. S tem se ukvarjam že veliko let, ves čas spremljam, kje bi bile slike, informacije so namreč kar skrite. Z leti in s pomočjo galeristov mi uspe, poznam tudi zbiratelje v Sloveniji.
Ste res prvo umetnino kupili pri šestnajstih letih?
Pri petnajstih. Kupil sem Tisnikarjevo sliko, nenavadno, ne, saj se Tisnikar zdi vsem tako morbiden. Toda zelo sem ga proučeval: v njegovi morbidnosti je zelo veliko življenja, a to sem spoznaval pozneje. Ja, všeč mi je bila slika, prihranil sem denar in jo kupil v Arsu.
Je bilo zraven malo uporništva? Slike Tisnikarja, ki je bil slikarski samouk in je delal tudi v secirnici, delujejo mejno.
Drži, bil je samouk in delal je v secirnici in tudi pri tem delu je bil priučen. Bil je tudi zelo hud alkoholik, toda najboljša dela je ustvaril v času, ko se je šel zdravit zaradi alkoholizma. Razlagal je, da vidi v mrtvih materah in otrocih, ki jih pripeljejo v secirnico, življenje, nekaj lepega – to je moral naslikati. Verjetno pa se je tako tudi spopadal s strahovi.
Kaj pa ptiči, krokarji?
To je del imena moje galerije, kajti Puri je bilo ime njegovemu krokarju. Po njegovi smrti sem poklical njegovo ženo in povedala mi je krokarjevo ime.
Deva je pa dekle, ne?
Ja. Vsi sprašujejo, ali je Deva Puri, ime galerije, neka indijska kombinacija – a so slovenske besede. Deva zato, ker so mi v mojem življenju vedno stale ob strani ženske in mi pomagale.
Zakaj ste zajadrali v galerizem?
Težko reči, a v umetnost, v to, da sem se začel s tem ukvarjati, me je potegnila slika Marka Jakšeta, njen naslov je bil: Če bi bil zajec, bi bil nazajec. Ko sem videl to sliko, me je tako zadela, da sem si rekel, da se moram s tem ukvarjati. Poiskal sem Jakšeta, Marušiča in še nekaj slikarjev njunega letnika in z njimi začel delati. Formalne izobrazbe ni bilo, sem se pa učil in učil.
Vaš priimek zveni rusko.
Moj praded je že med oktobrsko revolucijo prišel iz Rusije v Slovenijo, na Jesenice, pognal korenine, se poročil, dobil mojega starega ata in ostal. Moj stari ata je bil zdravnik, moj oče je bil zdravnik, tudi jaz bi moral biti zdravnik – pa je bilo preveč zabave v šoli: sociologijo sem študiral in prišel do tretjega letnika.
Se je stari oče res ukvarjal z akupunkturo?
Bil je prvi v Jugoslaviji, ki je akupunkturo pripeljal v državo, zaradi tega so ga hoteli izključiti iz zdravniške zbornice, češ zdravnik se naj ne bi ukvarjal s šarlatanskimi zadevami. Spominjam se pisem, ki so mu jih pošiljali ljudje in se zahvaljevali, da jim je po dvajsetih letih migren pomagal, da so lahko začeli normalno živeti, po dveh, treh akupunkturah. To je bilo fascinantno! Zanimale so ga druge mejne zadeve: spomnim se časa, ko sem hodil v prvi ali drugi razred osnovne šole, pokazal mi je majhno zlato piramido iz palčk, v katero je dal grozd: ostal je svež, tisti, ki sva ga dala poleg, je zgnil.
Več v Jani št. 42
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
