Evina zgodba. Eva Moškon je odraščala kot srečna in ljubljena deklica. Na očeta ima čudovite in jasne spomine, čeprav je bila stara komaj štiri leta, ko je umrl v prometni nesreči. Ko je dopolnila osem let, ji je v prometni nesreči umrla še ljubljena mama. Eva je bila tako od devetega leta prisiljena živeti v rejniški družini. Pod streho jo je vzela polsestra, pozneje, ko se je pri šestnajstih letih Eva odločila, da bo skrbela sama zase, je uradne formalnosti do njene polnoletnosti urejala sestrična.
Zato Eva – čeprav ni odraščala v domu za zapuščene otroke ali pri neznanih ljudeh – bolje razume potrebe otrok, ki med odraščanjem nimajo čustvene in materialne podpore staršev. In zato si tudi sama prizadeva, da bi jim pomagala po vseh močeh. V Mladinskem domu Malči Beličeve se je prepričala o tem, da je botrstvo dobra oblika pomoči, zato si ga želi čim bolj reklamirati in ljudi ozaveščati o tem, kako pomembno je, da otrok – tudi z botri, njihovimi družinami in prijatelji – širi socialno mrežo. In da se lahko med odraščanjem zanese na vse te ljudi.
»Na podlagi lastnih izkušenj vem, da se otroci po različnih družinskih tragedijah hitro poberemo, a nas kljub temu dolgotrajno zaznamuje izguba domačega ognjišča. Zame je bilo pri tem duševnem in fizičnem pomanjkanju staršev najtežje zgraditi zdravo samopodobo in zadostno mero samospoštovanja. Otroci potrebujejo podporo, zgled, čustveno podporo, ramo za tolažbo in tudi materialno pomoč. Botri lahko zelo uspešno prevzamejo del teh vlog. Sama sem imela srečo, da sem imela med odraščanjem nekaj ljudi, ki so mi podarjali dragocene materinske objeme in pomoč. Zato sem jim zelo hvaležna,« pravi Eva.

Zdenkina zgodba. Njeno razdajanje traja že zelo dolgo. Vedno je bila altruistična, saj se njeno vodilo glasi, »če daš, tudi dobiš«, in ne obratno, kot razmišlja večina ljudi. Zdenka Podgoršek je v dobrodelnih akcijah začela sodelovati na začetku znamenite akcije Iskrica v Nedeljskem dnevniku. Težko bi našteli vsa njena dobra dela pa tudi Zdenka si tega nikakor ne želi. Njena skromnost je za novinarja prava muka, saj sem morala iz drugih ljudi vleči dejstva o njeni dobrodelnosti.
»Imela sem srečo, da je družini kljub zapletom, ki se vsakemu dogajajo na poslovni poti, uspelo postaviti na noge uspešno podjetje. Ves čas si sem želela to deliti tudi s tistimi, ki jim življenje ni bilo naklonjeno. Dobro se vrača z dobrim, pomislim, kadar gledam moja dva vnuka in vse te otroke, s katerimi si posredno delimo usodo. Ni bilo dovolj časa, da bi lahko bila vedno vsem opora, a kadar so me potrebovali, sem vedno prihitela, gotovo pa so jim veliko pomenili tudi redni prispevki za njihovo žepnino.«

Več v Jani št. 47, 22.11.2011