Deklica je na Dolenjskem, zdaj že tudi drugod, prava medijska zvezdica. In ob obisku pri Ambroževih se je tako tudi vedla. Mala dobrovoljka namreč prav obožuje fotografiranje, in ko je Mitja fotografski aparat na koncu pospravil v torbo, ga je pogledala s pravo nejevoljo. Pred tem je je bil en sam smeh.
Joče le redko. Mama Janja je povedala, da Anja joče le redko. Še največkrat, kadar je lačna. Najhitreje jo potolažita kislo zelje s polento ali solata. Težko je bilo tudi pred kratkim, ko jo je mučil prehlad in ponoči ni mogla spati. Sicer je prava mala zaspanka, krepčilni spanec potrebuje tudi, kadar jo Janja pripelje s terapij v Sončkovem dnevnem centru v Novem mestu. Anja je zelo rada tam. Pot čez Gorjance ni prav kratka in zaradi ovinkov tudi ne lahka, a jo Anja dobro prenaša. Pozorno opazuje okolico in Janja se spomni, da jo je nekoč prav prestrašila, ko je kriknila. Pa ne, ker bi bilo z njo kaj narobe, ampak od veselja.
Prav veselja in potrpljenja se od hčerke včasih uči tudi Janja. Ni vedno lahko, zaradi skrbi za Anjo je morala pustiti tudi službo. Urnika se ni dalo več usklajevati. Ob številnih dobrih ljudeh, ki so pripravljeni pomagati Anjini družini, so tudi takšni, ki ne premorejo prav veliko sočutja in pri katerih se, kdo ve zakaj, oglaša tudi zavist.
Pri Ambrožičevih so moški močni. Janjina koža še ni povsem otrdela, a jo v takšnih trenutkih mirita Anjin nasmeh in optimizem moža Borisa. »Z njim je, kot bi zadela na lotu,« pravi Janja. Številne mamice, ki jih srečuje v Stari Gori, kamor gre Anja včasih na terapije, so ostale same. Moški niso zdržali, da njihov otrok ni popoln. Pri Ambrožičevih pa so moški močni.
Med našim obiskom Borisa ni bilo, sosedu je pomagal pri kolinah, sin Matej pa je bil v šoli v naravi. Matej in Anja se imata zelo rada. Veliki brat je do sestrice zelo zaščitniški in ljubeč, pravi Janja. Vsak večer se igrata in Matej potrpežljivo prenaša, ko ga sestrica med igro po nesreči udari. Anji so se ob pogledu na bratovo fotografijo usta razlezla v širok nasmeh in v očeh se ji je radostno zaiskrilo. Vesela je tudi v objemu Janjine tašče Marije. Tasta Ivana pa kar vsa vas pozna po tem, da se z Anjo zares veliko pogovarja. Ja, Ambrožičevi moški so močni.
Za prenašanje Anje, ki ima zdaj 25 kilogramov, je potrebna tudi čedalje večja telesna moč. Hoja po stopnicah z Anjo v naročju postaja težka in ne nazadnje tudi nevarna. Anja je močna deklica, ker ne more nadzorovati gibov, lahko včasih njen naključni udarec tudi zaboli.
Na zavod niti pomislili niso. Napovedi so bile nekoč pravzaprav še slabše. Anja niti glavice ni mogla držati pokonci. A je le šlo nekoliko na bolje. Pred štirimi leti, ko smo Ambroževe obiskali prvič, je Janja sicer še upala, da bo njena deklica nekoč le hodila. Nekaj časa so obiskovali tudi zdravilca Jovana Tasića. Bilo je drago, napredka premalo. Za otroka lahko z naklonjenostjo in redno telovadbo največ naredijo starši, je prepričana Janja, in se pri tem z nejevoljo spomni tudi tistih, ki so ji svetovali, naj da Anjo v kak zavod. Janja na to ni nikoli pomislila. Anja je njen otrok, kljub priklenjenosti na invalidski voziček njen popolni otrok, ki tako kot vsi drugi otroci uživa ob Nodiju in se rada crklja.
Izkupiček od prodaje zamaškov seveda ne bo dovolj. Tona zamaškov, te reciklira podjetje MPI-reciklaža s Črne na Koroškem, ki brezplačno poskrbi za njihov odvoz, namreč prinese približno 300 evrov. Na RK Metlika so odprli tudi transakcijski račun, na katerem zbirajo sredstva za Anjo, februarja pa bodo pripravili še dobrodelni koncert. Številka transakcijskega računa pri NLB Metlika je 02994-0019199751, s pripisom »za Anjo«.
