Z   Jadrankom Stojanovičem smo se srečali na Trgu Leona Štuklja v Mariboru. Že takoj, ko smo si segli v roke, nam je razložil, da je to trg, na katerega so ljudje iz mesta ob Dravi zelo ponosni. »Tu sem dočakal tudi novo leto in si segel v roke s številnimi someščani,« je pripovedoval med sprehodom po mariborskih ulicah. Ljudje so ga prepoznali, nekateri so ga samo povprašali, kako je, drugi so mu segli v roko in zaželeli vse najboljše, našli pa se tudi taki, ki so se mu posmehovali ali ga gledali s prezirom. Le zakaj, vsakega lahko čaka podobna usoda.
Jadranko si nikakor ne želi, da bi se leto, kot je bilo 2011, še kdaj ponovilo. Ko nam je pripovedoval zgodbo o kalvariji, ki jo je preživljal zadnje mesece, nam je spotoma pokazal kar nekaj zgradb, ki jih je gradil s sodelavci. Med zadnjimi hotel City in Mercatorjev center, a za garanje ni dobil niti centa. V Konstruktorju je bil zaposlen 32 let, vse od takrat, ko je iz vasi Živinče pri Tuzli prišel s trebuhom za kruhom v Slovenijo.
Raje prosim kot kradem. »Ko se odločiš, da boš prosjačil, ni prijetno. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi kradel. Imam enajstletnega sina Nina, ki mu nikoli ne bi mogel pogledati v oči, če bi njegovega očeta zalotili pri kraji.« Zanj je bila Slovenija obljubljena dežela, čeprav je delo gradbenih delavcev res trdo. »Mraz, dež, urnik traja ves dan. Plače nikoli niso bile prav visoke, a se nismo pritoževali vse do lani, ko za delo nismo dobili več plačila. Bile so samo prazne obljube, iz tedna v teden so nam dajali upanje in nas nazadnje poslali vseh 270 zaposlenih na cesto.« Od maja se je moral vsakdo znajti po svoje. Jadrankova žena ni zaposlena, zato je v družini pošteno zaškripalo. Prebijal se je s priložnostnimi deli za dan ali dva, s katerimi je zaslužil malenkost, a položnice so se iz meseca v mesec nabirale in tudi obroki za kredit, ki jih podjetje ni plačalo.
Dobrodošla pomoč, najbolj pa si želi službe. Potem ko je mariborska dopisnica televizije Danica Ksela objavila njegovo zgodbo, mu je skoraj pregorel telefon. »Zvonilo je, kot bi ponujal storitve na vroči liniji. Klicali in še kličejo ljudje iz vse Slovenije. Nekateri so mi podarili hrano, drugi denar, povabili so me na večerjo, kosilo. Včasih me stisne prav pri srcu, ko kdo pove, da mu gre težko, a mi bo kljub temu podaril 15 evrov. Hvaležen sem prav vsakemu posebej, ne glede na vsoto denarja. Neki gospod s Primorskega, ki želi ostati anonimen, mi je po poštni nakaznici podaril 300 evrov. Skoraj ne morem verjeti, kako so kljub razmeram, ki vladajo, ljudje še vedno pripravljeni priskočiti na pomoč človeku v stiski.« Kot pove, je prišla ponudba za službo. »Delal bi karkoli, najraje v gradbeništvu, saj to najbolje obvladam. Ponudili so mi delo na piščančji farmi, a ga žal nisem mogel sprejeti, ker nimam avtomobila. Je namreč preveč oddaljena od Maribora.«

Več v Jani št. 2, 10.1.2012