Razen verouka je imel same odlične ocene, zato je na koncu gimnazije prejel celo nagrado takratnega ljubljanskega župana Adlešiča. »Vendar je bil verouk moj najljubši predmet. Toda profesorja je motilo, ker sem nenehno spraševal.« Kako simbolično, saj pater prof. dr. Bruno J. Korošak vse od takrat išče čisto resnico, zato (se) nenehno sprašuje. Z iskanjem odgovorov in resnice pa tudi zdaj marsikoga moti.
Že dolgo opozarjate, da bi bila molitev Oče naš potrebna popravkov. To utemeljujete glede na originalne hebrejske besede, ki so napačno prevedene ali napačno razumljene. Dosegli ste, da je v ponatisih opomba o neadekvatnosti, molitev pa kljub temu ni spremenjena.
Bog je ena sama ljubezen, zato mi ni bilo razumljivo, da ga prosimo, naj nas ne vpelje v skušnjave. To sem doživljal celo kot žalitev Boga. Človek lahko moli, da ne pride v skušnjave, nikakor ga v skušnjave ne vodi Bog. Razumel bi, če bi ga prosili, naj nas ne pelje v preizkušnje – v smislu bolezni, naravnih nesreč in podobno. Skušnjava pa je težka beseda. Nekje v preteklosti je bil napačen prevod, ki so ga vsi poznejši natisi v raznih jezikih slepo povzemali. Zato si prizadevam za pravilen prevod, vendar žal brez večjega uspeha. V standardnem prevodu je po novem sicer vnesena pripomba: »Nova zaveza izključuje možnost, da nas bi Bog preizkušal.« Toda molitev se kljub temu ni spremenila. Prav tako menim, da je napačno vnesen stavek: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.« To je poganska prošnja. Ne gre za fizično prehranjevanje, ampak za duhovno komponento, zato bi bilo smiselno prositi Boga za »kruh, polnega življenja«. Pričakoval sem, da bodo spremembe sprejete, vendar so odgovori v smislu: tako smo se naučili in tako naj bo. Po mojem je to čudno in nedopustno vztrajanje na grdi napaki.

Več v Jani št. 3, 17.1.2012