Ob devetih zjutraj je garaža Reševalne postaje Ljubljana tiha in prazna. V njej stojita le dva reševalna motorja, ki sta z novembrom končala sezono. Začela jo bosta spet prvega maja, ko bosta na svoji poti strigla sekunde, ki nas ob nesreči ločijo od trajnih poškodb in smrti. Reševalci vedo, da vsaka minuta brez kisika pomeni deset odstotkov hujše poškodbe možganov, da vsak izostali utrip srca pomeni korak bližje k smrti. Trenutno so na terenu vsi. Ravno prav, da se s fotografom Šimnom malo razgledava. Prišla sva namreč z namenom, da jih en dan spremljava pri delu. Hiša je stara, dotrajana, vse je le še za silo. Tako kot osebna oprema reševalcev, ki jo poznamo po razvpitem posnetku natrganega rokava zaščitne bunde na nacionalki. Reševalci se pritožujejo in prav imajo. Eden mi zaupa, da je v več kot desetih letih dela dobil troje bele oprave medicinskega tehnika ter ene zaščitne hlače in jopič. Čevlje si reševalci kupujejo sami. Zuhrija Hajdarevič, vodja reševalne službe, nad njihovim nezadovoljstvom odmahne z roko. V tridesetletnem stažu je videl in doživel že vse. Delal je s srcem in strastjo, se bojeval z mlini na veter, dosegel veliko nekje in obupal drugod. Polen, ki so mu jih zmetali pod noge, ne šteje več. Pozna vso grozo in vse nagrade poklica reševalca in ve, da pravega človeka za to delo ni lahko najti. Pa ne, da ne bi bilo zanimanja. Za vsako razpisano delovno mesto se jih prijavi po sedem, osem. A veliko jih pride z napačni pričakovanjem. »Fantje vidijo modre luči, sirene, hitrost in adrenalin. Vidijo, da so reševalci sproščeni, nasmejani. Ne vidijo tega, da jih lahko v enem dnevu čaka odprta lobanja, samomor, infarkt in hudo poškodovan otrok. Zato najprej vsakega pošljem za en dan na teren. Potem si jih veliko premisli. Med tistimi, ki vztrajajo, izberem umirjene, trezne in razsodne ljudi. Reševalec mora zelo veliko vedeti, hitro ukrepati in biti enako priseben ob dveh popoldne ali ob treh ponoči.« Poleg tega delovno mesto zahteva izobrazbo zdravstvenega tehnika, izvrstno zdravje in dobro telesno pripravljenost.
Kazni plačujejo iz lastnega žepa.

V postajo pripelje eden izmed starejših reševalnih avtomobilov, nabral si je že za 500.000 kilometrov voženj, v njem pa Martin in kolega, ki ga kar odnese, ko zagleda novinarje. S sedmo silo ima slabe izkušnje, se smeje Martin. Potem pa zatrdi: »Moja služba je najboljša služba na svetu. Ni ga čez občutek, da si nekomu pomagal. Čeprav jih kar naprej nekaj slišiš.« Pritožb pri svojem delu slišijo prav toliko kot pohval. Ljudje so zmotno prepričani, da je glavna naloga reševalca, da pacienta čim prej odpelje. Resnica je ravno nasprotna. Vsaka minuta na terenu je odločilna. Reševalec mora pacienta oskrbeti in stabilizirati ter poskrbeti, da bodo posledice čim manjše. Pri otečenih možganih, na primer, mora reševalno vozilo peljati s čim manj stresanja, to pomeni relativno počasi. Premetavanje bi bilo za ponesrečenca enako, kot da bi ga vse do kliničnega centra tepli po glavi. In ne, modre luči ne morejo zlorabljati, da bi hitreje prišli čez križišče, ker se v sistemu natančno napiše, kdaj se ta prižge in ugasne. Interval se mora natančno ujemati s časom, ko jih je dispečer poslal na nujno vožnjo.
Martin si, tako kot drugi, marsikaj od osebne opreme kupi s svojim denarjem, dela za konce tedna in praznike, podnevi in ponoči, v dvanajsturnih izmenah. Poleg tega je eden izmed petih motoristov reševalcev, ki so pri delu še posebej ogroženi. To je izkusil na lastni koži, ko je na intervenciji dodobra razsul enega od motorjev in sebe zraven. Plače ima s potnimi stroški in malico dobrega tisočaka evrov. Iz tega kupčka gre plačilo kazni, če si kakšno prisluži. Da, rešilec na nujni vožnji je lahko kriv za prometno nesrečo. S prižganimi lučmi in sireno se sicer lahko zrine skozi vsako luknjo, ki jo najde in prevozi rdečo, a le, če to naredi varno. Če se kak pametnjakovič odloči, da se nima časa ustavljati samo zato, ker gre nekomu morebiti za življenje in se mu postavi na pot, fantje za to plačajo iz lastnega žepa in prometne pike se jim nabirajo. S petimi pa rešilca ne smejo več voziti.
Najtežje je, kadar gre za otroka.

Sašo je prej delal na Pediatrični kliniki, kar mu pomaga v najhujših trenutkih službe – ko mora oskrbeti poškodovanega otroka. »To je brez dvoma najteže za vsakega reševalca. Nekajkrat na leto so to res majhni otroci. Tako so nemočni, nebogljeni in nič krivi. Odrasel ima vedno možnost vplivati na usodo, vse je posledica njegovih odločitev. Otroci pa so tam, kamor jih mi postavimo. Pri delu daš vedno vse od sebe, a kadar gre za otroka, bi se najraje pretrgal na dvoje.« Njegova najhujša intervencija? Povožen otrok, ki je pozneje umrl. Kako človek ostane normalen s takimi izkušnjami? »Za zdaj nimam težav, a pravijo, da pridejo pozneje v življenju. Takrat, ko se dogaja, ko vidiš kri, odprto glavo in odtrgane ude, jih tako ali tako nimaš časa zares videti. Delaš, kar je treba, da bi človeka ohranil pri življenju. Znati moraš tudi odklopiti okolico, saj imamo včasih gledalcev kot nogometna tekma. Ko je mimo, se moraš »spucati«, moraš nekomu povedati. Kolegu, prijatelju, ženi, ni pomembno, samo da gre iz tebe.« Svoje službe ne bi zamenjal z nikomer. Reševalec si ali pa nisi, pravi. In če si, potem je to to.
Akcija!

S Šimnom že ure postopava po prostorih postaje in ugotavljava, kako nasmejani in sproščeni so tako rekoč vsi, ki jih srečava. Padajo šale in dovtipi, vse se obrne na šalo. V zraku je toliko kolegialnosti, da imaš občutek, da si pri nekom doma. Drugače v poklicu s toliko stresa tudi ne more biti. Drug od drugega se učijo, medsebojno si morajo popolnoma zaupati, da bo vsak opravil svoje delo in ko je stiska prehuda, je kolega tisti, ki te najbolj razume. Hierarhije je na reševalni postaji veliko. Reševalec ima nad sabo do sedem nadrejenih. A se vsi tikajo, vsakdo lahko vsakomur reče vse. Pri takem delu nobeden od njih ne more biti gospod nad drugimi.
»Vodja izmene, vodja izmene, prometna!« se zasliši iz zvočnika. »Novinarji spremljevalci, k vozilu!« Denis Gorjup je po stopnicah iz prvega nadstropja, še preden se midva zaveva, da je treba teči. To ni simulacija, morda gre za življenje. Ko se vključi sirena, mi srce skoči v grlo. Iuiuiuiuiu! Iuiuiuiu!
Tisti nujni, brezpogojni zvok, ki pomeni, da se je nekje nekomu zgodilo nekaj hudega. Ko ga zaslišimo na poteh po vsakodnevnih opravkih, je le znak, da se bo treba umakniti na rob ceste. Ko sediš v reševalnem avtomobilu, je vse kaj drugega. V glavi čutim pritisk, srce mi razbija, prsni koš je preozek za z adrenalinom pomešano tesnobo. Prvič pomislim, v kaj sem se spustila, ko sem prevzela reportažo. Kaj, če bo cesta preplavljena s krvjo, če je človeku odtrgalo nogo, mu razsulo možgane po asfaltu, kaj če ukleščen v pločevini tuli od bolečin?! Kaj, če je tokrat otrok?! Nič od tega nočem videti! Take stvari se meni in mojim ne dogajajo! Kaj mi je le bilo, da sem rekla ja? To ni zame! Ob pogledu na kri se mi zvrti, z darovalske mize so me poslali, ko sem začela omedlevati, še hitro vožnjo sovražim! Rešilec pa drvi skozi križišča in se tlači mimo avtomobilov po pločnikih. Denis ima manj kot sekundo časa, da oceni vsak nov položaj, občutek imam, kot da smo na reliju. En sam nepreviden voznik, ena sama nepričakovana reakcija v prometu, ki se je ustavil, pa bodo reševalci hodili po nas.
Na srečo ni daleč in na srečo ni hudo. Vidim, da ni krvi, da je dekle v bolj razbitem avtu prestrašeno, a prisebno, in si oddahnem. Denis preveri poškodbe, ali je prizorišče dovolj varno za vse in se vključi v delo reševalcev. Ena od udeleženk, mlado dekle, ni poškodovana in lahko v rešilni avto odide sama. Pri drugi poškodbe niso izključene, zato jo imobilizirajo, posadijo na nosila in prepeljejo v rešilca. »Brez skrbi, v redu je,« me potolaži Denis. Počakamo še policijo in se vrnemo na postajo. Bolj redkobesedna sem kot prej, ne morem več klepetati kar tja v en dan. Kakšni fantje – in dekleta, dve imajo – lahko tako delo opravljajo vsak dan, leto za letom? Zase nisem prepričana, da bi zmogla enkrat samkrat pomagati v kritični situaciji. Za mizo pred garažo prisede Zuhrija Hajdarevič - Zuhi, kot ga ljubkovalno kličejo fantje, in prižge cigareto. »Delamo se junake, pa nismo,« mi pravi. »Dogodke potisneš v podzavest, trudiš se, da ti ne bi prišli do živega. Potem pa vidiš sveče ob cesti in si ne moreš kaj, da ne bi v glavi vrtel filma, katera od nesreč je to bila. Dvakratne poškodbe možganov so to, pravim jaz. V 30 letih nista bili niti dve moji intervenciji enaki, dvakrat nisem občutil istega. Vse je večna improvizacija, na nič ne moreš biti pripravljen. Travme so velike in nekateri popolnoma odpovejo. Posledice so vidne. Ena napačna beseda, pa mi koga kar raznese. A jaz fante razumem. Napeti so kot baloni, sem ter tja mora počiti.« Zakaj torej? »Reševati življenja je delo, ki se ne more primerjati z nobenim drugim. Občutka ni mogoče opisati. Pa tisti lepi trenutki, ko se ljudje zahvalijo, ko bo vse v redu z njimi, ko si pomagal pri rojstvu zdravega otroka. Pa, saj veste, nekdo to mora početi.«