Kako se je, Martin, začela vajina zgodba z Dejanom – menda sta ostala oba brez službe?
Ja, iskala sva svojo priložnost, želela sva uresničiti svoje sanje in nekaj narediti zase. Bila sva prijatelja, spoznala sva se kot študenta med arheološkim izkopavanjem, ko sva delala po študentskem servisu. Dejan je študiral agronomijo v Mariboru, jaz v Ljubljani, oba pa sva Prekmurca in sorodni duši. Nekoč, ob nekem druženju ob malici pred petimi leti, sva razmišljala, kaj lahko storiva, česa se lahko lotiva. Jaz sem se ukvarjal s povrtnino, a sem si želel delati v rastlinjaku, kjer je nadzorovana klima in v katerem lahko daš vrtnini idealne razmere – sploh glede na našo klimo, ki je vsako leto bolj rigorozna in nepredvidljiva.
Prekmurje, ki bi bilo lahko kmetijsko mnogo bolje izkoriščeno, ima seveda naravne danosti za pridelovanje hrane.
Res! Tu imamo geotermalno vodo, ki je neizkoriščena, pa ne vem zakaj! Idealna je za ogrevanje, je poceni energija in je naša prednost. Za gojenje paradižnika sva se odločila takoj, paradižnik je bil tema moje diplomske naloge, imel sem torej izkušnje, res pa je tudi, da med vsemi zelenjadnicami porabimo največ paradižnika.
Vsebuje veliko vitaminov C in A, je antioksidant, vsebuje kalcij, magnezij, železo, čisti jetra in razstruplja organizem…
Vse to je res, pa tudi listje je primerno za posebne kopeli. Začela sva raziskovati, ali je najina zamisel sploh realna in izvedljiva, pa tudi, ali bo paradižnik možno prodati in po kakšni ceni – prava študija, ja (nasmeh). Iskala sva primeren prostor z geotermalno vrtino, ker se je o teh neizkoriščenih vrtinah dosti pisalo – na koncu se je izkazalo, da ni tako zelo veliko neizkoriščenih. Vedela sva, da zmagaš ali zgubiš pri prihranku z energijo! Seveda moraš znati tudi vzgojiti rastlino, a energija ti da tisto nekaj več, prihranek.
Kako sta našla zemljo in geotermalno vrtino?
Našla sva zapuščeno vrtino, se podala k prejšnjemu, že pokojnemu županu, mu predstavila projekt – in naju je podprl. Nato sva kupila zemljo, kar je bilo težko zaradi razdrobljenosti parcel, denar so nama posodili sorodniki (nasmeh) – dražji so bili rastlinjaki in vse drugo, kar sva potrebovala. Oktobra 2007 so bila zemljišča že najina: vsi so nama govorili, da je v Prekmurju najtežje dobiti kos zemlje, pa se je izkazalo, da ni tako, zataknilo se je pri prostorskoureditvenih načrtih.
Štiri leta sta potrebovala za to? No, konec koncev ni bil izgubljen čas, saj sta si morala priskrbeti semena, sadike …
Pa znanje, dodatne izkušnje (nasmeh). Želela sva si staro, preizkušeno sorto paradižnika, ki se dobro obnese, je dobrega okusa in ki bogato obrodi – a prevladal je okus. Seme ni gensko spremenjeno, želeli smo zdravo rastlino in paradižnik, ki nabere veliko sladkorja. Sadike smo dali vzgajati na Madžarsko, ker je bila to takrat idealna izbira. Februarja smo sadike posadili, pred enim tednom prvič obrali zrel paradižnik.
Trideset ton, če se ne motim, kar se zdi zelo veliko.
Ah, ni, to je začetek, haha, če preračunam, je to 0.75 kilograma paradižnikov na kvadratni meter. Paradižnik pridelujemo integrirano – biološka pridelava zahteva gojenje rastline v zemlji, naši paradižniki pa rastejo v organskem substratu, v mešanici šote in kokosovih vlaken – to je naravna zadeva, ki so jo prvi začeli uporabljati Avstrijci: želeli smo zagotoviti čim naravnejšo in tudi za nas varno obliko pridelave paradižnikov. To prinaša prednosti, saj tako zatiramo talne bolezni, ki se pojavljajo, če ni kolobarjenja – za kolobarjenje pa bi potrebovali še več zemlje.
Je vaš paradižnik zdrav?
(Začudeno) Ja, seveda, najbolj zdrav na svetu! Nobenih bolezni ni bilo doslej, nobenega zatiranja škodljivcev, ker jih ni bilo! Vnašamo naravne predatorje, to so majhne, koristne živalce, ki po naravni poti zatirajo škodljivce – največji škodljivec je pršica, pozneje pa gosenica, zanjo obstajajo ekološka sredstva. Naša največja obramba pred boleznimi je pa dobra klima v rastlinjaku: najmanjša možna zračna vlažnost, pa tudi zelena dela na rastlini opravimo dobro. To pomeni: pravilno redčenje, pravilno trganje listov…, znanje je pomembno!
Več v Jani št. 18, 30.4.2012
