V gornji Avstriji, v bližini Linza, živi v samostanu St. Florijan, ki spominja na kraljevsko palačo, klerik Janez Ravnik. Klerik? Tako se bo imenoval, dokler ne bo posvečen v duhovnika. Postaven mož, ki pravi, da ga nič ne moti balkanski (sproščeni) del njegove osebnosti, zanimivo in z lahkoto govori o vsem, tudi o nepravilnostih, ki jih zadnje čase očitajo Cerkvi. Pa o celibatu, ki buri duhove. Pravi, da zaradi odrekanja spolnosti nisi nič bliže Bogu in da to sploh ni edino in osnovno bistvo celibata.
Pravi, da je prelen, da bi skrbel za prelepe vrtnice v samostanskem parku, a mu ni treba verjeti v pogoste pripombe o lenobi. Klerik Janez to govori samo zaradi skromnosti. Pogovarjala sva se več kot štiri ure, a nisem niti za hip občutil, kolika časa je preteklo. Tako je zanimiv, širok in globok ter predvsem odkrit in brez dlake na jeziku, da na trenutke že skoraj sapo vzame. Toliko, da vsega niti vprašati nisem upal. Zanj ni tabujev. Ne spolnost, ne cerkvena politika, ne facebook. Tudi ne prenosni telefoni po zadnji modi, kot ga ima. Star je šele 32 let.
»Do pubertete sem z velikim navdušenjem hodil cerkev in celo ministriral, čeprav tega od mene doma niti niso pričakovali. Lahko bi rekel, da sem takrat že fantaziral o tem, kako bi bilo postati duhovnik. Pozneje takih želja več nisem imel in odraščal sem popolnoma svobodno in neobremenjeno kot vsak mladostnik, ki s cerkvijo noče imeti veliko opravka. Med študijem filozofije me je teologija vedno privlačila, nikoli pa toliko, da bi se odločil za vzporedni študij. Za ateista se sicer nikoli nisem imel, sem pa nekje pri 25 šel čez pravo spreobrnitev in sem se moral skorajda znova naučiti, kako se sploh pravilno prekrižati.«
Dovolj je bilo e-pismo
Janez Ravnik sicer nima veliko stikov s slovensko Cerkvijo, seveda pa spremlja dogajanje. Po študiju na ljubljanski filozofski fakulteti si je po daljšem času družinskih in osebnih kriz zaželel življenja v samostanu in ga po precej hitrem postopku – zadostovalo je samo krajše e-pismo v angleškem jeziku, da je bil prvič povabljen na obisk – v St. Florianu tudi našel. Seveda tako preprosto vedno ne gre, ampak očitno so pri njem sobratje začutili resnost odločitve. Hitro se je vključil v novo okolje in se naučil nemščine.
Seveda ne morem mimo klasičnega vprašanja: kaj pa če bi srečal »ta pravo«? »No, ne bom rekel, da to ne bi bilo mogoče, ampak tega se zavedam, in sem dobro premislil, preden sem se vrnil.« Janez je namreč enkrat že izstopil iz reda (še pred tako imenovanimi »večnimi« zaobljubami), a si je po skoraj treh letih premislil. Običajni svet »zunaj« mu ni ljub. Ne prinaša mu nobenega posebnega zadovoljstva in predvsem je pogrešal mir, samotnost in stabilnost življenja, ki ga je čakala v samostanu. Tudi mama, ki je po smrti Janezovega očeta težko sprejela sinovo odločitev za samostan (že dolgo časa je vdova in on edinec), se je s tem sprijaznila in si ustvarila novo življenje. »Še zadnje čustveno breme mi je tako odpadlo,« se nasmehne.
Cerkev se spreminja
»Slovenska Cerkev dela veliko napako, ko poskuša tudi vse svoje grehe strpati v omaro, ki že poka po spojih. V Avstriji se o problemih govori odprto. Pedofilije, ki je zaradi vedno novih razkritij primerov iz preteklosti v zadnjih letih spet v osredju javnega zanimanja, se Cerkev seveda sramuje in se poskuša s tem problemom soočiti, tudi sodno, v sodelovanju z državo. Veliko cerkvenih ustanov je v finančni krizi, niti to ni skrivnost. Cerkev se poskuša odmakniti od konkretnih političnih strank in se približati vsem družbenim skupinam. Predvsem pa avstrijska Cerkev dopušča prostor za kritiko zastarelih struktur in metod, kar je bistveno. V samostanih gostujejo glasbeni koncerti, oddajajo se konferenčne sobe in predavalnice, prenočišča so (plačljiva) odprta za vse, oddaja se obdelovalna zemlja in ustanavljajo se skupna podjetja za pridelavo hrane in pijače. Ustvarja se nova, drugačna Cerkev, ki še vedno ponudi zatočišče in pribežališče ljudem v stiski ter jim ne zagotovi le duhovne oskrbe. Postajamo ustanova, ki je ljudem v korist in ki je čedalje bolj odprta do drugih svetovnih nazorov«.
Najhujša je osamljenost
»Kar se tiče spolnosti, ne verjamem, da je človek kaj bližji Bogu samo zaradi tega, ker nima seksualnih odnosov. Mislim pa, da je celibat povsem nerazumljen, če se ga reducira samo na spolnost. Veliko težje kot obvladovati lastne nagone je privoliti v osamljenost, ki jo življenje brez partnerstva celo v neki redovni skupnosti vedno nosi s seboj. Ni preprosto biti vsako noč sam v postelji. Ne nazadnje tudi zato, ker duhovni poklic sam po sebi pač ne zagotavlja, da človek bolj krščansko živi kot kakšen par v zakonski skupnosti.
Več v Jani št. 25, 19.6.2012
