Ne le da je Oznanilo župnije Sveti Jakob ob Savi oznanjalo, kdo so bralci berila in krasilci cerkve, oznanilo je tudi vest – upokojeni nadškof Alojz Uran je izgnan iz Slovenije. In to je odjeknilo v slovenskem medijskem prostoru.

Sorodnik, ki pove preveč
Takole je bilo zapisano v Oznanilu šentjakobske cerkve v severnem predmestju Ljubljane, pod mednaslovom Upokojeni nadškof Uran: »Ker pa so se v zvezi z njim kmalu potem pojavili razne govorice in članki, sem se po nasvetu gospoda nadškofa Stresa, ki ga je dal duhovnikom ljubljanske nadškofije prav v naši župnijski cerkvi, 20. junija letos, osebno obrnil na gospoda Urana, saj mi kot duhovniku in sorodniku nikakor ni vseeno, kaj se z njim godi ali o njem govori oz. piše. Od 7. maja dalje mu je namreč prepovedano vsakršno opravljanje slovesnih bogoslužij, prejel pa je tudi zahtevo, naj čim prej zapusti Slovenijo, kamor se lahko vrne le s soglasjem Kongregacije za škofe v Rimu.« Pod Oznanilo je podpisan župnik župnije Sveti Jakob Vlado Bizant, Uranov sorodnik. Nadškof je namreč bratranec njegove matere.  
Zapis je kot bomba udaril v slovensko javnost. To, da je Uran v vatikanski nemilosti, je bilo znano že dobra dva meseca. To, da so ga tudi izgnali iz Slovenije, pa je bila novost.

Spoštovani in priljubljeni nadškof
Med ljudmi je upokojeni nadškof Uran zelo priljubljen. Lahko bi rekli, da je bil takoj za Alojzijem Šuštarjem med verniki najbolj priljubljeni povojni nadškof. Slovenski verniki imajo očitno raje tople dušne pastirje kot trde svetovljane.  Tudi Vlado Bizant je povedal, da »Lojzeta«, kakor ga kličejo v številni družini, »vsi zelo spoštujemo in ga imamo radi«. 
Zato ni čudno, da je novica o izgonu med verniki povzročila nemalo nemira. Vsi so se spraševali, zakaj. Nov zagon je dobila tudi Civilna iniciativa za podporo nadškofu Uranu, ki je bila sicer ustanovljena že maja, ko se je razvedelo za dekret vatikanske Kongregacije za škofe, da se morata upokojena  mariborski nadškof Kramberger in ljubljanski nadškof Uran umakniti v zasebnost: »Za umik Krambergerja še nekako lahko sprejmemo izgovor, da je objektivno odgovoren za finančni polom mariborske nadškofije, za umik Urana pa zagotovo ne moremo najti razloga,« meni predstavnik iniciative: »Vsak, kdor Urana pozna, ve, da je to človek z veliko začetnico. Da je zadnji, ki bi mu lahko karkoli slabega očitali in da je eden izmed tistih redkih izbrancev, ki v Cerkvi na Slovenskem naredijo daleč največ dobrega.«
Ker je prve dni Cerkev molčala in ni podala razloga za preselitev upokojenega nadškofa v tujino, se je začelo ribarjenje v kalnem. Vlado Bizant je prepričan, da se je nadškofu Uranu zgodila krivica. Tudi predstavniki podporne skupine, ki vsak dan moli za gospoda Urana, menijo tako: »Mnogi med nami že dolgo poznamo nadškofa in prepričani smo, da ni storil nobenega obsojanja vrednega dejanja, kaj šele kakšnega zločina, zaradi katerega bi moral zapustiti domovino. Ne moremo si zamisliti, kako je mogoče, da Kongregacija za škofe sprejme tako drastične ukrepe zgolj na podlagi nekih nepreverjenih govoric in podtikanja.«

Teorije zarote, od otrok do financ
In kjer vpleteni molčijo, se takoj začnejo teorije zarote. Ena takih, ki nam jo je neuradno potrdilo nekaj sogovornikov iz cerkvenih krogov, ki nikakor ne želijo biti imenovani, je, da je izgovor, da se vse to dogaja zaradi domnevnega očetovstva nadškofa Urana, izvit iz trte: »Govori se, da naj bi bil Uran eden tistih, ki preveč vedo o finančnih aferah, o tem, kdo je zares odgovoren, in ga preprosto želijo utišati.« Podobno menijo tudi v podporni iniciativi: »Kolikor verniki poznamo gospoda Urana in razmere v slovenski Cerkvi, se upravičeno bojimo, da gre za konstrukt. Slovenska Cerkev je namreč sama v medije lansirala govorice o Uranovem domnevnem očetovstvu. Zakaj? Po mnenju mnogih podpornikov je bil to del načrta za umik, ki se je pripravljal že med službovanjem prejšnjega nuncija. Ker je gospod Uran eden najbolj priljubljenih duhovnikov na Slovenskem, če ne kar najbolj priljubljen, ga je bilo treba v javnosti najprej diskreditirati, mu umazati ime, zato da se širša javnost ob njegovem umiku ne bi dvignila.«

Vatikanska naveza
V teorijah zarote je vedno vsaj zrno resnice. Začne se že s tem, da je bilo njegovo imenovanje za nadškofa popolno presenečenje.  Procedura je sicer taka, da apostolski nuncij – takrat je to bil Santos Abril y Castello – v Vatikan sporoči seznam morebitnih kandidatov, na kar se papež odloči, katerega bo imenoval. Novembra 2004, ko je v škofijski palači ob boku nunciju skozi vrata kot novi metropolit stopil Alojz Uran, so bili vsi do skrajnosti presenečeni.  Še najbolj pa odhajajoči nadškof Franc Rode, ta nikakor ni skrival, da mu novi nadškof ni pogodu. Na vprašanje TV novinarke, ali je bil upoštevan njegov predlog, kdo naj bo njegov naslednik,  je zajecljal: »Moram reči, da se to, eee, ni natančno uresničilo.« Med Rodetom in Uranom ni bilo nikakršne simpatije. Uran je menil, da Rodetove izjave prevečkrat povzročajo polarizacijo v družbi, Rode pa je o Uranu menil, da je premehak.

Več v Jani št. 31, 31.7.2012