Bil je navdušen. Dvajset let sta Žolnirjeva spremljala bogato športno kariero  svoje  hčerke in dočakala celo zlato olimpijsko medaljo, nekakšno češnjico na torti. 

Mama prizna, da vedno ni lahko, saj šport zahteva veliko odrekanja, Urška je judu podarila svoje otroštvo in mladost. Šport je postal njen slog življenja,  a če pridejo takšni vrhunski rezultati,  je ves  trud poplačan.  Ne, z možem raje nista potovala v London, ker bi  Urško preveč skrbelo, kje sta in kaj počneta, medtem ko se ona pripravlja na tekme, zato pa se bosta poveselila na velikem sprejemu, ki so ga na Lopati pri Celju na dan, ko izide Jana, pripravili številni Urškini navijači.

 »Urška je šla na tokratne olimpijske igre dobro pripravljena, a kljub temu ni ničesar napovedovala, saj veste, da so napovedi lahko nehvaležne – šport  je včasih kakor loterija in je vse skupaj malo odvisno tudi od sreče,«  pravi  Urškina mama in nam še zaupa,  kaj se je dogajalo pred odhodom na olimpijske igre. »Čeprav si je Urška postavila svojo hišo le streljaj stran od naše, tam še ni spala. Pred odhodom v London namreč ni želela zamenjati postelje, pa tudi jest je prihajala domov. Zjutraj si je pri zajtrku na terasi na mizo postavila zapiske o svojih nasprotnicah, o tem, kako delujejo, na kaj mora biti pozorna – in  vse to znova in znova zelo natančno preučevala. Ko se je zjutraj ob petih odpravila v London, je rekla, joj kako sem močna, a v istem hipu sem jo vprašala:

'Kaj pa glava?' 'Ja, to moram pa še porihtat,' mi je odgovorila. Za športnika je namreč psihološka priprava prav tako  pomembna kakor fizična kondicija.«

S trenerjem smo v dobrih odnosih. Urškine starše z njenim trenerjem  Marjanom Fabjanom vežejo prav posebne vezi. Ljubo Žolnir je bil namreč njegov sodelavec, ko sta si v Zlatarni Celje kot poklicna zlatarja tam služila kruh. »Marjan je bil že takrat zelo dober judoist in zato se je tudi moj mož navdušil nad tem športom, čez nekaj let pa na Lopati odprl judoistični klub za otroke. Mož in Marjan sicer takrat nista imela več stikov, je pa Urško na to opozorila deset let starejša sestra Suzana, menila je, da bi bil to pravi šport za takrat 10-letno Urško. Šla je pogledat in takoj 'padla noter', Marjan pa je že kar na začetku v njej prepoznal velik potencial. S trenerjem smo v nenehni povezavi, se pogovarjamo in se skupaj odločamo o vsem, kar je povezano z Urško in njeno športno kariero.«

Navezana je na dom in družino. »Ko si je Urška poleg naše postavila svojo hišo, je bilo veliko polemik, a je  vsakemu dala takoj jasno vedeti, da je tu doma in ne gre nikamor, in tako v kali zatrla ugibanje, kaj bo, če bo dobila službo na drugem koncu Slovenije ali če bo našla partnerja, ki ne bo iz naših krajev,« pripoveduje simpatična gospa Majda. Najbrž ni treba posebej poudarjati,  da sta z možem na hčer nadvse ponosna. »Urška je zelo navezana na dom in družino in doma se veliko pogovarjamo o športu. Je pa res, da pride obdobje, ko Urška pravi: 'Sedaj me pa pustite pri miru. Moram se skoncentrirati in pripraviti na tekmo.' Takrat se zapre vase in počne samo tisto kar je nujno potrebno za dobro uvrstitev. Podobno je pred treningi. Začne se pripravljati že kakšno uro prej, takrat ima rada mir, da se zbere, ne govori, si povija prste in zapestje ...«

Več v Jani št. 32, 7.8.2012