Na terenu je pred nekaj leti kar naenkrat začelo mrgoleti vsiljivih agentov, nekaj z licenco, večinoma brez nje, ki so nam zagotavljali, da je prav naložbeno življenjsko zavarovanje tisto, kar potrebujemo, in nam obljubljali sanjske donose. Mnogim se jim ni uspelo upreti. Po zadnjih podatkih je bilo v Sloveniji leta 2010 kar 650.000 naložbenih zavarovanj, 600.000 pa klasičnih. Problem se je pojavil po nekaj letih, ko so zavarovanci ugotovili, da donosi niso prav nič sanjski in da ne gre za varno, ampak za zelo tvegano naložbo. Če bi to vedeli ob sklepanju zavarovanja, zagotovo ne bi šli v to, poleg tega marsikdo zaradi krize niti ne zmore več odplačevati mesečne premije. A tu se zadeva še bolj zaplete. Prekinitev oziroma izstop iz naložbenega zavarovanja je sicer mogoč, a je sila drag, saj ob prekinitvi praviloma ostanemo vsaj brez polovice vloženega denarja. Komu in zakaj je sploh namenjeno naložbeno življenjsko zavarovanje, kdaj se odločimo zanj, in predvsem, kaj naj storijo tisti, ki si naložbenega življenjskega zavarovanja ne morejo več privoščiti? O tem smo se pogovarjali z Vidom Grizila, vodjo finančnih svetovalcev v neodvisni svetovalni agenciji Avalon Tim.

V zavarovalništvu sta dve prevladujoči obliki življenjskih zavarovanj, življenjsko in naložbeno življenjsko. Med njima je zelo velika razlika. Klasična življenjska zavarovanja so podvržena izredno močnim zakonom o načinu in tveganosti investiranja, zato so načeloma manj donosna, a zelo varna. Vse, kar vplačaš, na koncu dobiš nazaj, seveda obogateno z dobički, ki so se nabrali v vseh letih varčevanja. Minimalna obrestna mera je 2,25 odstotka, v praksi znaša povprečje od 3 do 5 odstotkov. Zagotovljeno zavarovalno vsoto in morebitne do takrat pripisane dobičke ob vaši smrti dobijo vaši svojci, na koncu zavarovanja vi, če seveda ne umrete.

Naložbeno je tvegano in nikakor ni varno! Povsem drugače je pri naložbenem zavarovanju. Pri tem zavarovalnica jamči samo še za zavarovalni del pogodbe, ne jamči pa več za naložbeni (varčevalni) del. Zavarovalnica se poveže z neko banko ali družbo za upravljanje, ki potem v njenem imenu investira varčevalni del pogodbe. To so velikokrat investicijski skladi, ki delujejo po zakonitostih (in predvsem tveganosti) borze. Zavarovalnica ni odgovorna za dogajanje v skladih, kar je najpogosteje zapisano v naložbenih zavarovalnih pogodbah. Lep primer sta sklada Rastko in Galileo, ki sta na začetku zagotavljala izjemne dobičke, a njuna vrednost je kaj hitro strmoglavo upadla. »V sklad greš z neko večjo količino denarja za dve ali tri leta in potem vzameš ven, ne pa da 25 let, kolikor ponavadi traja naložbeno zavarovanje, vlagaš vanj. In prav v tem je bila največja prevara, da so začeli »agentje« prepričevati ljudi, naj zaprejo klasična zavarovanja, in jih pod pretvezo visokih donosov spremenijo v naložbena. Takrat so bili res nori donosi, tudi 25 odstotkov na leto, nihče pa ni zavarovancem povedal, da to nikakor ne more trajati dlje časa. Predvsem pa jim ni nihče pojasnil razlike v varnosti ene in druge oblike varčevanja v zavarovalnici in zdaj prihaja do tega, da se ima varčevanje v zavarovalnicah kot drago, neučinkovito in nevarno, kar je daleč od resnice. Zavarovalnica je še vedno najvarnejša oblika dolgoročnega varčevanja, seveda pa to nikakor niso naložbena varčevanja,« razlaga Vid Grizila.

Iz klasičnega v naložbeno – katastrofa. Naš sogovornik nam tudi razkrije taktiko številnih zavarovalniških agentov. »Licenco ima približno 30 odstotkov agentov, drugo so ljudje, ki ne najdejo službe in se lotijo tudi tega. Najprej obdelajo vse svoje sorodnike, sosede, znance in njihove sorodnike, ko teh zmanjka, pa gredo počet kaj drugega. Ljudje teže zavrnejo nekoga, ki jim ga je priporočil njihov znanec ali sorodnik. Največja katastrofa je, ko se ti agentje spravijo kar na svoje stranke, ki so že imele klasično zavarovanje in jih prepričajo, da je to stvar preteklosti, da ni vredno, da je naložbeno veliko donosnejše, jim pleteničijo o 25-odstotnih donosih in jim navajajo zavajajoče primere donosnosti zavarovanj. Na srečo je danes to prepovedano oziroma agent izgubi licenco, če svetuje zapiranje klasične police na račun naložbene. A za veliko ljudi je že prepozno, saj so svoje varne klasične police zaprli, poleg tega ti agentje delajo veliko škodo dobrim, ki se resnično trudijo in delajo v korist vseh, ne samo sebe.«

Kam izpuhti obljubljen donos? Kaj bi storili, če bi imeli klasično življenjsko zavarovanje, sklenjeno za pravilno nastavljeno dobo 30 let po 100 evrov na mesec, s predvidenim končnim navarčevanim kapitalom 68.527 evrov in bi prišel k vam nečak soseda od vašega najboljšega prijatelja in vas prepričal, da ste nori, ker ste zavarovani z tako nizkim donosom? Ponudil bi vam zaprtje klasičnega in odprtje naložbenega zavarovanja, ki bi vam ob isti mesečni vsoti in v istem obdobju prineslo kar trikrat večji navarčevani kapital, in sicer 206.284. Žal se ogromno ljudem to ni zdelo prav nič čudno, saj se jih je več kot pol milijona pustilo prepričati in ima sedaj naložbeno zavarovanje. Vendar jih bo zelo malo osrečilo tako veliko denarja. Dejstvo je, da je tak donos za vse v praksi popolnoma nemogoč, saj številke na borzah kažejo, da najbolj tvegani in donosni skladi v zgodovini dolgoročno niso presegli 12 odstotkov povprečnega letnega donosa, povprečno solidni svetovni skladi še veliko manj.

Več v Jani št. 32, 7.8.2012