Spominjam se ga kot šarmantnega moškega z navihanim nasmehom. O njem so ljudje rekli, da ima zdravilno moč v rokah, da je bioenergetik. Rad je imel ženske in one njega. Od tistih časov se je Avguštinu življenje zelo spremenilo. Zdaj živi v gozdu, pravi, da že dolga leta v celibatu, tisti navihani nasmeh pa je ostal.
Pričaka naju na poti, do koder se lahko pripeljeva z avtom, saj njegovega bivališča v gozdu sami ne bi našli. Njegovo gozdno domovanje nima naslova, elektrika in voda pa sta dobrini, ki ju imajo ljudje »zunaj«. Avguštin pač ne. Z njim je tudi mačka s košatim, visoko vzdignjenim repom, ki se obnaša kot pes. Ves čas hodi ob Avguštinu. Kmalu ugotovim, da je nekakšen mačji oče, saj v gozdu ob njem prebiva okoli dvajset mačk. Kako to? »Kaj pa vem, kar prišle so. Muce so del narave, zato jih ne morem pokončati,« blago razloži. Tudi sterilizacija se mu zdi dejanje proti naravi, zato se njegove muce neovirano množijo. Ob najinem obisku ima v bivalnem kontejnerju, njegovem domu, v »kuhinji« zatočišče muca, mamica, kot ji reče Avguštin, z mladiči. Neustavljivo in glasno mijavkajo, ker jih zmotimo v njihovem miru. Mijavkanje zelo očitno vznemiri Avguština, glasno premišljuje, kaj vendar mladičem manjka, da tako glasno cvilijo.
Samotišče
Avguštin živi v gozdu že od leta 2007. Pravi, da je hišo, v kateri sta živela skupaj z bratom, izgubil zaradi prevare. Ker se očitno v življenju za naše pojme ni znašel najbolje, sta z bratom pristala v gozdu. Brat živi nedaleč stran, v kolibi, ki si jo je postavil. »Midva sva čisto nasprotje, zato tudi živiva odmaknjena drug od drugega. Saj ne, da bi bila sprta; če brat peče palačinke, mi jih vedno prinese, in nasprotno, vendar je za oba bolje, da živiva vsak po svoje.« Avguštin pravi, da ne goji nobenih zamer do človeka, ki ga je spravil ob dom. Prvi župan Grosuplja po osamosvojitvi, Rudolf Rome, mu je odstopil košček gozda in dovolil, da si z bratom tam uredita domovanje. Najprej si je zbil leseno hišico na drevesu. »Ja, tam sem imel včasih spalnico in knjižnico,« pripoveduje Avguštin. Knjige so zanj izjemno pomembne, možakar je namreč izredno razgledan. Pa je prišel požar, po nesreči ga je zanetil Avguštinov brat, in hišice na drevesu ni bilo več. Zdaj domuje v dotrajanem kontejnerju, ki je ves popisan z duhovnimi izreki. Na vratih kontejnerja piše: Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po samotah, po gorah, po brlogih in podzemeljskih jamah. To je citat iz Svetega pisma, na zelo vidnem mestu pa je napisano: samotišče in Avguštinovi telefonski številki. »Telefonski številki sta napisani zato, če me kdo išče, kadar me ni doma,« razloži. O samotišču pa nič. Tudi po drevesih so pritrjene tablice z izreki kot na primer »iz teme v luč« in »moli in delaj«.
Bog ali jaz
V nekem drugem življenju, ko še ni živel v gozdu, je imel Avguštin službo ter ženo in sina. Po poklicu je sicer krojač, a svojega dela nikoli ni opravljal, saj so krojači, pravi, izumrli tako kot čevljarji. »Dvajset let sem delal kot varnostnik, zato da sem lahko bral,« se spominja. Med njima z ženo so se začeli spori, ker ni sprejemala njegovega načina življenja. Po njenem se je vse preveč ukvarjal z bogom in raziskovanjem religij. »Postavila mi je ultimat: ali jaz ali bog! Izbral sem boga,« z neko nostalgijo v glasu pripoveduje Avguštin. »Ker sem se odločil za boga, sem za ženo postal nepotreben. Ona je odšla od mene, ne jaz od nje. Tri leta sem poskušal doseči spravo med nama, tri leta sem trpel, napisal dva tisoč pesmi, pa ni šlo. Odšla je, z njo pa tudi moja žalost.«
Čez leta je poskusil še enkrat. Zaljubil se je v svojo »učenko«, študentko, ki je raziskovala duhovno življenje in pri tem naletela na Avguština. »Zaljubila sva se in zaživela skupaj. Njeni starši so bili proti najini zvezi, ker sem bil toliko starejši od nje, bil sem starejši celo od njene mame. Iz te zveze imam hčerko, ki je zdaj najstnica. Z njeno mamo sva se razšla, ko je bila hči še dojenček. S hčerko nimava stikov, čeprav globoko v sebi čutim, da bo enkrat prišla,« zazrt v daljo žalostno pripoveduje Avguštin. Sprejel je tudi ta odhod, ker mu pač drugega ni preostalo. »In ko enkrat stvari sprejmeš take, kot so, ne bolijo več,« natrosi še eno življenjsko modrost gozdni puščavnik.
