Da se življenje začne pri sedemdesetih, je malce pretirano trditi, se pa včasih zgodi, da življenje, ki se je že umirjalo, nenadoma dobi pospešek. Tako je igralec Radko Polič, ki se je pred časom pritoževal, da so mu šla igralska medena leta, med petdesetim in petinšestdesetim, v nič, pri sedemdesetih spet postal zelo iskan filmski igralec.
Ampak seveda ne v slovenskih filmih.

To ni skrita kamera. Dolgo pričakovana hrvaška uspešnica Nočne ladje, ljubezenska zgodba za zrele, ki je všeč tudi mladim. Pripoveduje o dveh sedemdesetletnikih, ki se zaljubita, pobegneta iz doma upokojencev in se s starim mercedesom klatita okrog. Režiser Igor Mirković je rekel, da je v scenariju videl »geriatrično Thelmo in Louise«, drugim se je zrela romanca bolj zdela kot hrvaški Najini mostovi.

Glavna privlačnost filma, so rekli kritiki, so iskrice, ki se krešejo med Ano Karić in Radkom Poličem, ki igrata glavni vlogi. Pred tem sta se komaj poznala, po snemanju pa sta že iskala (in našla) nove skupne projekte. »Lika Jakova in Helene se kot osebi razlikujeta od naju,« je rekel Polič. »Tako kot Ana pri Heleni sem moral tudi jaz veliko razmišljati in kopati po sebi, da sem zgradil lik Jakova, potem pa sem vanj vlil čustva, ki jih zasebno gojim do Ane. Tako lepega čustva ne moreš igrati, in tu se je zableščalo. Moj igralski cilj je, da pred kamero delujem realistično, kot da snemamo dokumentarec. Gledalec mora imeti občutek, kot da je film posnet s skrito kamero, da v njem ni nič lažno.«

Ne dam! Večino tega, kar je še povedal o filmu, ni povedal slovenskim medijem. Če ob prihodu filma v Kinodvor pričakujete poplavo intervjujev z glavnim igralcem, boste razočarani. Slovenskim medijem ne daje intervjujev. Tako se je odločil pred dvema letoma in si ni premislil, mi je zatrdil po telefonu, ko mu nisem izpulila niti izjavice. Niso se mu zamerili slovenski mediji, temveč slovenska država. Nekaj več je o tem povedal v nedavni televizijski oddaji Umetni raj, ampak je na koncu rekel, ne štejte tega za  intervju, to je pogovor z Ano Karić. On intervjujev ne daje več zato, je rekel, »ker sem izgubil državo. Mi smo enaindevetdesetega  imeli državo, pa smo jo zafrčkali. In mene to neverjetno boli. Kadar sem imel kakšen intervju in sem poskušal kaj povedati, tega niso objavili, pa sem si rekel, pa nič, bom pa utihnil. Naj bo to moj prispevek, da se bo kaj popravilo.«
Popravilo se ni nič, le tole je slovenski televiziji povedal o filmu, da je »lep, krasen, čist, fantastičen.«
Pojdite ga gledat. Tega ni rekel on, to pravim jaz. 

Čisto navaden klovn. Radko Polič, letnik 1942, letos slavi dve obletnici, poleg sedemdesetletnice petdeset let kariere – enainpetdeset, če za začetek štejete film Nočni izlet iz leta 1961. Kadar v člankih napišejo Rac, često dodajo tudi »najboljši slovenski igralec«. Ampak previdno s superlativi, to je tudi igralec, ki je dobil kup nagrad, med drugim Prešernovo in Borštnikov prstan, a pravi, da niti ne ve, koliko nagrad ima, da pa zaradi njih ni nič bolj spoštovan, da nagrade pri nas nimajo teže, zato pa za seboj vlečejo zavist. In ne, ne recite mu legenda, ker vam utegne povedati, kot je nekoč v intervjuju za slovenski Playboy, »sem živ, nisem nobena legenda, sem čisto navaden klovn sredi družbe.«

Bil je tudi igralec, ki so si ga pred razpadom Jugoslavije režiserji južno od Kolpe radi izposojali. Po dvajsetih letih se jih je zdaj več spomnilo nanj, najprej Mirković z Nočnimi ladjami, potem Radoš Bajić, ta mu je dal »veliko vlogo«, kot poročajo, v srbski seriji Ravna gora, ki jo pravkar snemajo, pa še Goran Marković, ta mu je dal vlogo Tita v svojem novem filmu Falsifikator. Zadnje kadre so posneli na Bledu, premiera pa je napovedana za konec leta. In če se vam zdi, da Polič ni strašansko podoben Titu –  enako je mislil tudi on, pa ga je potem, ko se je videl v maski in kostumu, podobnost presenetila.

Zakaj ga ni v slovenskih filmih? Ne vem, je rekel, nekaj časa sem bil besen in sem spraševal. Režiserji mu niso nič povedali, in je torej tako – samo ugibamo – morda zato, ker v slovenskih filmih ne nastopa veliko sedemdesetletnikov, ali pa zato, ker je bil v intervjujih, ko jih je še dajal, vedno zelo odkrit, lahko bi rekli nediplomatsko odkrit, in je rekel (med drugim), »naj se že enkrat pove, režiserji so za en kurc«. Ali pa tole: »… ta odstotek ljudi, ki ne sodijo v naš poklic, ki se tega niti ne zavedajo, je tako velik in se še veča in veča, da je to obup. … jaz se pa zavedam tule, v tej mali državi, da sem v taki manjšini, da skoraj vsak dan dobim preblisk, da bi nehal. Vedno manj je odziva na moje delo znotraj naše branže.  Devetindevetdeset odstotkov ljudi me ne more živega in bi me najraje utopili v žlici vode.« 

Novo poglavje. A ti občutki se očitno nehajo pri državni meji – videti je, da ga bomo še dolgo gledali na platnu, pa čeprav v tujih filmih. In vse te vloge so izbruhnile po tem, ko sta Ana in on že mislila, da sta njuni igralski poti že na koncu: »Midva zadnjih dvajset let praktično nisva več snemala filmov, pa so bila to gotovo najina najboljša igralska leta. Obraz zrelega igralca pove več kot obraz mladega, več izraža, njegove izkušnje so bogatejše. Ko pa dosežeš petdeseto leto, prav takrat, ko si na ustvarjalnem vrhuncu, ti nenadoma rečejo, da nisi več potreben. To je zelo hudo. Ana in jaz sva že nehala razmišljati o možnosti, da bova še kdaj na platnu.«

Pri sedemdesetih se očitno začenja novo poglavje.