Odprava Zlati Nepal je imela namreč poseben pomen, njena vodja, svetovno znana alpinistka Marija Štremfelj – da, tista, ki je z možem Andrejem stala na vrhu gore sveta in še marsikje – pa drugačno vlogo. Zlati Nepal je ne samo filmska, temveč tudi v življenje zapisana zgodba. Sestavili so jo dijaki gimnazije Kranj, ki so jih resnični Nepal, fizični napori in zahteve, ki jih ima taka odprava, preobrazili v nekaj posebnega.
Marija in Andrej
Trdnjava, naveza, prijatelja, par. Ona iz družine Perčič, kjer so plezali tudi bratje, on je plezal z bratom Markom. Andreja sem spremljal na sestankih vrhunskih alpinistov, predavanjih o himalajskih odpravah in podobno. Marijo sem doživljal bolj kot njegovo soplezalko in ženo. O njiju je običajno govoril Andrej. Po dolgih letih sem ju nekega večera zagledal v neki piceriji. Hotel sem ju že zmotiti s pozdravom, ko sem opazil za današnje čase nekaj skoraj neverjetnega. Ne vem, ali sta imela obletnico poroke ali kaj, ampak njuno obnašanje, romantičnost, pogledi, dotiki in podobno so me očarali. Kaj takega se ne vidi pogosto v tako dolgih zakonih, kot ga imata onadva.
Minilo je še nekaj let in po predavanju Steva Housa – trenutno enega najboljših alpinistov na svetu – smo si stali nasproti. Dnevi naših vrhunskih alpinističnih vzponov, o čemer je običajno tekla beseda, so že minili in zdaj sem prvič opazil Marijine lepe, z notranjim ognjem obsijane bleščeče svetlo rjave oči. Delovala je kot nekdo, ki se je prenovil. Če sem iskren, sem Andreju po moško kar malo zavidal. Kaj za vraga počne z ženo, da je videti tako dobro?
Razsvetljenje
»Duhovno prebujenje se mi je začelo dogajati po tistem, ko sva z Andrejem splezala in osvojila Mt. Everest. Ker sva bila sita mraza, sva odšla na toplo, v skalo. Bila sem v vrhunski plezalni formi, celo tekmovala sem v športnem plezanju, in v steno El Capitana v Kaliforniji sva se zapodila suvereno, saj sva verjela, da zmoreva vse. Napaka. Sicer sva bila dobro vplezana, ampak ne v granitu. Smer Nose sva nameravala preplezati v samo treh dneh. Za tiste čase precej (pre)drzna misel. S seboj sva vzela le osem litrov vode, nahrbtnika in minimalno plezalne opreme. Običajne naveze so to smer plezale tudi do šest dni in s seboj tovorile ogromno vode, hrane in opreme. Prvi dan sva končala v temi, borih 30 metrov pod polico. Vso noč sva prebedela viseč v plezalnem pasu. Kdor tega ni doživel, ne ve, kako mučno in izčrpavajoče je. Spanja ni, počitka še manj. Naslednji dan sva se vlekla kot polža, pogosto padala in postajala resno dehidrirana. Bila sva vsa v buškah in opraskana do krvi. Na neki polici, medtem ko sem varovala, sem zabijala čas in z nogo brcala po veliki poči tik pod seboj. Bila je polna smeti, saj so plezalci marsikaj zbasali vanjo. Brcnila sem še zadnjič in v tistem kupu nekaj zagledala. Oči mi lažejo, sem si mislila. Našla sem namreč štiri plastenke čiste, sveže vode. Da sem imela med tistimi minutami brcanja notranji dialog s stvarnikom in ga nekam pošiljala od jeze, je bil takrat morda zgolj slučaj. Ampak danes vem, da ni bil.«
Zvečer tretjega dne, ko sta s pomočjo najdene vode sicer dosti hitreje plezala, sta morala vseeno prespati na polici, tik nad silovitim prepadom stene El Capa, privezana v kline, ležeč na trdem granitu. Takrat je Marija doživela, recimo temu tako, razsvetljenje. Čeprav je bila polna bolečin, se je počutila kot na zračni blazini. Polna življenja, veselja, sreče in ljubezni do tega, da obstaja. »Da sem eno z vsem!« je opisala tisto stanje. Kasneje je nadaljevala pot in ta jo je kot katoličanko pripeljala do Prenove v duhu. Prišla je do razumevanja morda bistvenega nauka katolištva, to je, da je treba brezpogojno zaupati v boga in biti kot otrok. »Napaka je, da zamerimo ljudem. Ljudje s(m)o šibki. Voditi nas mora le notranji (božji) glas; intuicija. Vedno poskušam dajati naprej le dobro. Ne vem, zakaj in kako človek vedno izbere slabo. Morda je odgovor tudi v naših čutilih, saj samo z njimi sprejemamo okolico, ne slišimo pa lastne, srčne vibracije. Za to potrebujemo mir in tišino!«
